»Vedela sem, da bom nekoč, ko bodo razmere to dovoljevale, potovala,« se svojih otroških želja spominja učiteljica angleščine na OŠ Naklo Katja Marenk. Po zadnjem potovanju, zaradi katerega je s podporo vodstva šole za eno leto zapustila učilnice v Naklem, je minilo že dobro leto. Ko odpre svoj popotniški dnevnik, spomini oživijo. »Nisem obkrožila sveta, za to bi potrebovala več let. Potujem počasi,« poudari 37-letnica.
Hvaležni za druženje
Odločitev, da gre na enoletno potovanje, ni bila enostavna. Po zagotovilu, da se po povratku lahko vrne na svoje delovno mesto, je odpovedala najemniško stanovanje, prodala avto in sedla na letalo. To jo je čez Carigrad in Kuala Lumpur najprej prepeljalo v Auckland na Novo Zelandijo. »Od tam sem se počasi začela vračati proti Evropi,« se pošali Marenkova. Na svoj poklic, ki ga ima srčno rada, medtem ni pozabila. »Precej sem poučevala.« Za možnost prostovoljnega dela so ji povedali drugi popotniki, vrata v šole pa so ji bila s certifikatom za poučevanje angleščine povsod odprta. »Spomnim se prve šole, v kateri sem poučevala, v vasici severno od Bangkoka na Tajskem. Šlo je za popoldanske inštrukcije ob rednem pouku. Kakovost tamkajšnjih šol je slabša od naših in otroci družin, ki si to lahko privoščijo, obiskujejo še popoldanski pouk,« pravi.
Pogosteje kot otroke iz premožnejših družin je poučevala revne otroke. »V spominu mi je ostala šola v Kambodži, v katero so hodili otroci, stari od tri do 16 let. Veliko jih ni imelo staršev ali skrbnikov, starejši so skrbeli za mlajše, naokrog so hodili v zamazanih oblačilih,« slikovito opisuje razmere. Ker je pred nekaj leti obiskovala šole v Afriki, se ji prizori niso zdeli pretirano pretresljivi, so jo pa otroci s svojim vedenjem ganili do srca. »Otroci so revni, a so obenem srečni. Spomnim se, kako smo jim polepšali dan, ko smo jim kupili bombončke. Ali pa veselja ob popoldanskem pikniku, na katerem smo z njimi igrali odbojko s staro žogo. To jim je pomenilo vse na svetu. Opozarjajo na občutke, na katere smo mi pozabili. Veseli so, srčni, hvaležni, objamejo te, ker so zadovoljni, da se ukvarjaš z njimi,« pripoveduje. Prav na to pogosto opozori svoje učence. »Če se nad čim pritožujejo, jih opozorim, da sploh ne vedo, v kako dobrih razmerah živijo.« Ko svojim besedam doda še fotografske dokaze s svojih potovanj, opaža, da se to učencev zelo dotakne.
Pisma v Naklo
S potopisnimi pismi in fotografijami je sodelavce v šoli ves čas svoje odsotnosti redno zalagala, prav tako je svoja doživetja delila z virtualnim občinstvom na facebooku. Posebno poglavje njenih popotniških zapisov si, kot pravi, zagotovo zaslužijo prevozi. »Rada spoznavam tudi ljudi, ne le pokrajin,« priznava in pojasni, da se zato rada poslužuje štopanja tam, kjer je to varno, in pa lokalnih prevozov z vsem, kar sodi zraven. »Vozniki vozijo hitro in hlajenje v avtobusu običajno nastavijo na zelo nizko temperaturo,« opisuje. Pa tudi glasbo vrtijo po svojem okusu. »Ko smo se vozili čez enega od prelazov, je voznik predvajal zgolj tri skladbe, vožnja pa je trajala deset ur. Dobro, da smo se morali občasno med ovinki ustavljati, da se je motor avtobusa ohladil,« pripoveduje.
»Veseli smo bili, da je bila ves čas v stiku z nami, da smo vedeli, da uživa in da je na varnem,« pristavi ravnatelj OŠ Naklo Milan Bohinec. Ko se je Marenkova pri njem oglasila z odločitvijo o enoletnem potovanju, ni bil presenečen, saj jo pozna kot veliko popotnico. Njeno odločitev je takoj podprl. »Nikoli nisem pomislil, da ji tega ne bi omogočil. Le formalnopravno sva morala urediti stvari, da je bila šola zaščitena in da jo je delavno mesto čakalo.« Prepričan je, da je učiteljica s potovanjem pridobila dodatno širino. »Včasih je dobro stopiti iz sveta, v katerem si, da vidiš, da je drugje drugače, da znaš ceniti, kar je doma, in da kje najdeš tudi kaj boljšega in to uporabiš pri svojem življenju in delu,« meni ravnatelj. Marenkova pa popotnikom s podobnimi idejami sporoča: »Nikar se ne bojte. Uresničite svoje želje. To bo koristilo tako vam kot ljudem okoli vas.«
