V Benečiji pripovedujejo, da so bile visoke kot mi in da so nosile dolge kikle. V tolmunu pod Topolovim, kjer so perice spirale srajce, je v skali še zmeraj odtisnjeno krivo stopalo: s prsti zadaj in peto spredaj. »Tuole je pru ries,« rečejo starke. »Nie pravca!« Ni pravljica. Res je. Krivopete so bile podobne ljudem, a bile so divje. Kadar so bile same, so govorile čuden jezik, ne po laško ne po slovensko. Slišali so jih govoriti tako: »Muuvluu, luuvluu.« Kakor tuljenje.
Kadar se iz Benečije odpraviš na pot, ti tisti, ki ostane, reče: »Srečno rajžo!« Zraven pa še: »Buoh s tabo, pred tabo an za tabo.« Moja oma, o kateri nenehno pišem, me rada obtoži, da ne verjamem v nič, a o bogu za rajžo iz Benečije me ni bilo težko prepričati. Verjamem, da se vsaka pot, ki naj bo kaj vredna, zgodi z jasnim zavedanjem trenutka: zdaj, prej in potem. Naj bo sreča mila, srce krepko in pamet daljnovidna: z nami, pred nami in za nami!
