»Pri gradnji predzadnje hidroelektrarne (HE) na spodnji Savi, to je HE Brežice, smo končali osnovno šolo na temo sodelovanja tehnike in naravoslovja. V nadaljevanju se vpisujemo v srednjo šolo, kjer bomo pridobljene izkušnje in nova znanja nadgradili,« je v nedavno izdani knjigi Spodnja Sava – vzor načrtovanja in urejanja zapisal Peter Žigante iz projektantskega podjetja Savaprojekt, biolog po izobrazbi.
Po besedah pobudnika knjige in soavtorja Vojka Sotoška, direktorja Infre, ki je odgovorna za gradnjo infrastrukture ob spodnjesavskih hidroelektrarnah, je namen knjige pustiti zanamcem dokument o spremembah, ki so se zgodile v Posavju v dobrih petnajstih letih od začetka gradnje prve, to je HE Boštanj, do konca gradnje četrte, brežiške hidroelektrarne. »Gre za velike posege v naravo. Tega ne moremo zanikati. Tudi ne moremo reči, da so vsi posegi slabi ali pa da so vsi optimalni za naravo. A želeli smo prikazati tako dobre kot tiste malo manj dobre stvari. V naslednjih desetletjih bo narava sama dala oceno, kaj je bilo bolje in kaj slabše.«
Ideja o knjigi zorela več let
Knjiga, ki je nastajala celo leto, ideja pa je pri Sotošku zorela že več let prej, je namenjena predvsem splošni, nestrokovni javnosti, da bodo, kot pravi Sotošek, »ljudje znali razumeti naše projekte, tako tiste, ki so že aktivni, kot tiste, ki prihajajo za nami«. Knjiga tako na več kot 200 straneh odstira, kako je s tako velikimi posegi v naravo, kot je gradnja hidroelektrarn, zorela in se povečevala tudi skrb za okolje. »Z gotovostjo lahko trdim, da je to eden največjih in tudi prvih državnih projektov v Sloveniji, pri katerem je bila narava resnično v celoti upoštevana, vključno s posameznimi dokumenti, kot je Natura 2000,« dodaja Sotošek.
»Pred leti so se mi smejali, ko sem govoril, da je treba ob gradnji HE razmišljati o zaščiti bobrov. Ali pa, ko sem dejal, da je treba urediti otoke za gnezdenje ptic. Smejali so se. A počasi, korak za korakom, smo vendarle začeli tudi z varstvom živali,« dodaja Žigante. Prav HE Brežice je bil po njegovih besedah prvi, ki je imel naravovarstveni nadzor pri izvedbi projekta. Kot pravi naravovarstvenica Nuša Rožman, je HE Brežice vodni infrastrukturni objekt z največjim številom nadomestnih habitatov in drugih naravovarstvenih ureditev doslej. Pet od šestih nadomestnih habitatov je vodnih in nadomeščajo uničene gramoznice ter bregove reke Save. Med drugim so poskrbeli za ptice, dvoživke, želve, netopirje, za ribe uredili ribjo stezo, za hrošče kukuje pa celo zasadili nov gozd in vanj vnesli 400 odmrlih dreves.
Tako dobre kot manj dobre spremembe
Spremembe, ki so jih prinesle nove hidroelektrarne, so tako na eni strani ljudem zagotovile poplavno varnost ter vrsto komunalnih in drugih ureditev, na drugi strani pa močno posegle v okolje. »Slovenija ima okoli 2700 kilometrov vodotokov prvega reda. Mi smo s hidroelektrarnami posegli v spodnjo Savo na dolžini 50 kilometrov. Za nekatere veliko, za druge neznatno. Spremembe v prostoru pa so kljub različnim mnenjem zelo očitne.«
Z vsako elektrarno in spremljajočo infrastrukturo se je zahtevnost na okoljskem področju povečevala, dodaja. »S temi posegi nismo uničili narave, smo jo pa dodobra spremenili in menim, da se bo kakšna stvar spremenila tudi na bolje. A na koncu bo razsodnik narava in bo sama najbolje sprojektirala zadevo. Moramo pa ji dati osnovo za to, da bo lahko sama sebe uredila.«
Prav je, da je odnos do narave zahteven, dodaja Sotošek. »Investitorji pa se moramo potruditi, da bodo slabe posledice čim manj vplivale na naravo in ljudi. Strinjam se tudi s tistimi kritikami, ki so upravičene. Toda kritike bi morale imeti s seboj tudi predloge izboljšanja, ki pa jih ni.«
Pri nastanku knjige so sodelovali tudi projektanti, zavod za varstvo narave, zavod za ribištvo, več ribiških družin in drugi.
