Pred nekaj leti sta se moja draga prijateljica, soproga Zorana Predina – morda se bo razjezila, ker jo omenjam, pa ji bom ob tej priložnosti spremenil ime v, na primer, Tina – in moja žena, imenujmo jo Rumenka, odločili, da bosta druga drugo učili slovenščino oziroma hrvaščino. Zamisel je bila v svoji preprostosti naravnost genialna: kadarkoli sta se slišali po telefonu, je Zoranova Tina govorila v svojem maternem jeziku, moja Rumenka pa, saj ste razumeli, odgovarjala v svojem. Stvar je delovala brez napak: Slovenka je govorila slovensko, Hrvatica pa hrvaško. Kaj bi pri tem lahko šlo narobe?
Ko smo se tako nekaj mesecev pozneje zaradi nekega nepomembnega razloga morali srečati v Zagrebu, sva Zoran in jaz vse v zvezi z organizacijo tega srečanja, kot se ...
