Bila je zagnana, vzorna učenka na osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju. »Nekaj od tega sem najbrž dobila že z geni, del zaslug za mojo zavzetost v šoli pa je gotovo prispevala mama, ki mi je kot delavka za tekočim trakom ves čas prigovarjala, naj se učim, da mi ne v življenju bo treba tako trdo delati, in da je šola pomembna stvar. Res sem jo vzela za sveto,« se spomni Chvatalova, ki prizna, da ji pogled še vedno uide na šolsko poslopje, kadar ima opravke v gorenjski prestolnici. »Lepe spomine imam na tiste čase, v šoli je bilo precej drugače, kot je danes,« pripomni.
Če drugega ne, so imeli učitelji večjo avtoriteto, učenci pa so bili bolj povezani med sabo. »Starši se niso čisto nič vtikali v šolo, moja mama se je enkrat na leto oglasila na govorilnih urah, ker ni bilo potrebe po pogostejših obiskih. Danes se starši vtikajo v vse. V to, kaj bo njihov otrok jedel, kakšen zrak bo dihal, ali mu je dovolj toplo, kakšno vodo imamo, zakaj je dobil takšno oceno… in to ni prav. Pritisk staršev na šolo je prevelik, to nam je ušlo iz rok. Otrok skozi starše lahko šolo in učitelja zelo zasovraži, kar za nikogar ni dobro. Mislim, da del krivde za to lahko pripišemo permisivni vzgoji, ki sta jo stroka in celo njen avtor zdaj že razglasila za zmotno,« potoži Chvatalova.
Na poti do Ljubelja našla moža Trzinca
Kakšnih pomembnejših vzornikov za današnje delo Chvatalova v času šolanja ni imela, se pa rada spomni učiteljic, ki so učencem dale tisto nekaj več. »V osnovni šoli je bila takšna pomočnica ravnatelja, v kranjski gimnaziji, kamor sem hodila potem, pa je bila moja vzornica učiteljica za psihologijo in pedagogiko, navdušila me je za družboslovje,« pove.
Doda, da je imela doma kar strogo vzgojo in ga tudi kot srednješolka ni smela »kaj dosti biksati«, se pošali in nadaljuje: »Mature mi ni bilo treba opravljati, ker sem se v zadnjem letniku gimnazije zelo potrudila in bila odlična. Vpisala sem se na filozofsko fakulteto v Ljubljani, na študij pedagogike in sociologije, zadnji dve leti pa sem se podala v andragoško smer. Fleten študij je bil, ravno prav zahteven zame, ob njem pa sem imela še dovolj časa za študentsko delo. Takrat so bili aktualni duty free shopi in s prijateljicami smo na mejnem prehodu Ljubelj delale v njem kot promotorke izdelkov. Za tiste čase smo zelo dobro zaslužile,« se spominja.
Prav Ljubelj je bil usoden za njeno nadaljnjo življenjsko pot. »Do tja ni bilo avtobusne povezave. V Tržič sem se iz Kranja pripeljala z avtobusom, naprej pa je bilo treba štopati. Enkrat mi je ustavil privlačen Trzinec, beseda je dala besedo, ovinkasta pot do vrha pa se je končala tako, da sva si izmenjala telefonski številki. Čez kak teden me je poklical. V roku enega leta sva se poročila, dobila prvega sina, Aljaža, diplomirala sem, še leto kasneje pa sva ob njegovi domačiji zgradila prizidek in od takrat sem Trzinka,« pove ter doda, da sta z možem šest let in pol za prvim dobila še drugega sina, Jerneja, natanko šest let in pol za drugim pa je povila še tretjega sina, Staša, ki je zdaj star enajst let.
Takoj, ko je prišla v Trzin, so jo našli, pravi: »Vključila sem se v Društvo prijateljev mladine Slovenije, najprej kot članica, potem sem mu deset let predsedovala in zato sodelovala tudi s krajem, šolo, vrtcem.« Njeno prvo profesionalno delo pa se je začelo v Kranju, na Ljudski univerzi, kjer je kot andragoginja prevzela osnovno šolo za odrasle ter poklicne in druge izobraževalne programe zanje. »Osem let sem se prek Brnika vozila tja, po rojstvu tretjega sina pa sem se odločila, da bom ostala doma. Malo zaradi napora, malo zaradi skrhanih odnosov, malo pa zaradi občutka, da je pri 36 letih zadnji čas za kakšno novo poklicno izkušnjo.«
Vse krajša pot do službe
Kmalu je ugotovila, da jo gospodinjenje ne zadovoljuje, saj ima rada milijon različnih stvari v enem dnevu. »To zmorem,« poudari. Spet se je zaposlila v Kranju, kot svetovalna delavka na osnovni šoli Matije Čopa. »Bilo je super, na to šolo in kolektiv imam krasne spomine. Nadomeščala sem kolegico na porodniškem dopustu, ko se je vrnila, sem morala iskati naprej. Tisto leto sem se ukvarjala z dodatno strokovno pomočjo otrokom s posebnimi potrebami v rednih šolah, zato sem potem za dve leti dobila službo na osnovni šoli Janka Kersnika v Lukovici, do koder sem imela 13 minut vožnje. Spoznala sem, kaj pomeni služba blizu doma. Od tam sem prišla še bliže, v Domžalah sem bila pomočnica ravnatelja, za pot pa porabila le še sedem minut. Vpisala sem se v šolo za ravnatelje, in ko so prosto mesto razpisali na osnovni šoli Trzin, ki je le minuto stran od moje hiše, sem se prijavila in bila izbrana,« opiše karierno pot.
Čeprav so jo nekateri svarili, naj nikar ne ravnateljuje v domačem kraju, niti malo ne obžaluje odločitve. »To je privilegij. Še nobene slabe izkušnje nisem imela. Mirno se lahko sprehodim na bližnje Dobeno, grem v trenirki v trgovino, pa me doslej še nihče ni pocukal za rokav,« poudari. Pove še, da rada potuje in se rekreativno ukvarja s športom: »Pozimi smučam, tečem na smučeh, spomladi kolesarim, se sprehajam z našo nemško ovčarko, poleti pa me vleče na morje. Po dedu, ki je 15-leten peš prišel v Slovenijo, v mojih žilah teče tudi dalmatinska kri, zato z družino počitnice preživljam v hiški, ki jo je v njegovi zakotni rodni vasici, blizu Zadra, postavil moj oče, z možem pa sva jo še malce posodobila.«
