Sporočilnost umetniškega dela proslave je bila izjemna, izpeljava več kot odlična, umetniško nepretenciozna in nisem edini, ki lahko organizatorjem in realizatorjem proslave iskreno čestita za vrhunski izdelek.
Predstava je dodobra zasenčila predsednikov govor, kot bi ga hotela opozoriti, na kaj je v svojem nastopu pozabil. Če bi poslušali takšen govor pred 20 leti, bi lahko rekli, da je bil brezhiben, a v današnjem času je bil v marsičem nedorečen, staromoden. V tako veliki časovni distanci bi si želeli manj epskega proslavljanja in poveličevanja in več samokritike, s katero bi opozorili na odgovornost in posledice slabih državnih odločitev, opozorili na to, da je za državnost potrebna predvsem odgovornost in sposobnost. Kajti le priznanje napak in prevzem odgovornosti zanje sta pogoj, da bo teh napak (izbrisani, lastninjenje, tajkunizacija, razprodaja javnega dobrega, neučinkovito sodstvo, pomanjkljiva socialna in stanovanjska politika…) v bodoče manj. Pogrešal sem tudi jasno opredelitev, da je konsenzualna politika dobra, preglasovanje za kak glas pa slaba praksa. Pogrešal sem apel k politični participaciji uporabnikov, kot izhoda iz vseevropske krize aktualnega demokratičnega sistema.
Pogrešali smo pogled naprej, poziv k nujnim spremembam, ki jih terja realnost, pogled k bolj ustvarjalnim dolgoročnim projektom, za katere je po treh desetletij vendarle že čas in ki nas lahko spet bolj poenotijo in povežejo.
Bojko Jerman, Dolsko
