Angelika Mlinar je to zmogla, dostojanstveno je prenesla vse podlosti v odzivih kritikov njene kandidature za slovensko ministrico za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Tudi prvi odziv Levice, češ da »neoliberalcev pa res ni treba uvažati«, ker da jih imamo že »kot listja in trave«, mi ni bil všeč. Razumem odpor do neoliberalizma, ki ga v mnogočem delim, ne sprejemam pa očitka o »uvozu«, ki pokaže vse prej kot na dobrodošlico onim, ki iz drugih svetov prihajajo k nam, da bi skupaj z nami delali, delili svoje izkušnje, gradili za družbo boljšo prihodnost in prevzemali za to tudi odgovornost.
Sicer pa bi Luko Mesca vprašal, ali bi bil voljan »uvoziti«, recimo, Janisa Varufakisa za finančnega ali drugega ministra. Ali Manon Aubry oziroma Martina Schirdewana, če bi zmogli do slovenskega državljanstva? Da smo postali evropski košarkarski prvaki pred dobrim letom dni v Carigradu, se moramo zahvaliti ne le Luki Dončiću in Goranu Dragiću ter vsem ostalim »Slovencem«, ampak tudi v veliki meri naturaliziranemu Američanu Anthonyju Randolphu.
A očitek Mesca je še džentlemanski napram tistim, ki jih je bilo slišati na matičnih odborih in iz vrst SNS, SDS in tudi DeSUS. No, da bom korekten, iz slednje skupine je po robatosti in nestrpnosti briljiral le Rober Polnar, ki se je kasneje razglasil za najkvalitetnejšega poslanca v zgodovini stranke. »Avstrijka ne sodi v slovensko vlado!« je dejal in izrekel nekaj sočnih tudi na račun kolegov in kolegic, ki so njeno kandidaturo podpirali, za kar se je moral vodja poslanske skupine Franc Jurša v imenu vseh drugih v skupini od upornika distancirati.
Sicer je prav, da se tu pa tam v našem parlamentu soočimo tudi s takimi izzivi. Maske padajo. Vidi se, kdo kam sodi, ne glede na strankarsko izkaznico in všečne predvolilne besede. Jelinčičeva kolegica Lidija Ivanuša je prestopila k Janševi stranki, ker je njen šef z odsotnostjo na glasovanju vendarle prispeval k izvolitvi Mlinarjeve, Polnar pravi, da prestopati ne namerava, a tudi v DeSUS, vsaj po politiki, ki jo zagovarja ta stranka, več ne sodi, razen če ne bodo Erjavčevi nekoliko revidirali svojih vrednot in postali strpni tudi do nestrpnežev.
Pa naj se slednji, ki se, ko je govor o položaju Slovencev in Slovenk v zamejstvu, vselej razglašajo za velike borce za pravice te narodne skupnosti, ozrejo na odzive njenih predstavnikov na izvolitev rojakinje. Vsi polni zadovoljstva in ponosa na to, da se je pripadnica njihove skupnosti povzpela na tako visok položaj znotraj države matičnega naroda. In z njimi, verjamem, večina manjšincev in manjšink katere koli narodnosti.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, pripadnik italijanske narodne skupnosti, Koper
