Kje bomo jutri spali?

Presenetljivo zato, ker se na področju stanovanjske politike v pozitivni smeri ni nič premaknilo že vse od let pred osamosvojitvijo. Neenakopravnega » podarjanja« stanovanj z Jazbinškovim zakonom namreč nikakor ne moremo šteti za pozitivno dejanje države, ampak za enega od izvornih problemov, ki so povzročili današnjo krizo.

Presenetljivo je tudi, da ob vsem, kar se dogaja, arhitekti molčimo in kot običajno oportunistično čakamo na razvoj dogodkov. Pa vendar smo, bolj ali manj, neposredno vpleteni v vse, kar je povezano s stanovanjsko politiko in gradnjo stanovanj, ter tako sokrivi za stanje, v katerem smo se znašli.

V zadnjem času se veliko govori o tem, kako je treba zgraditi veliko novih stanovanj in kako omogočiti mladim družinam, da bodo lahko prišle do kreditov. Da so cene stanovanj nenormalno visoke, je sicer prepoznano kot težava, rešitev pa se vidi le v tem, da bo trg, s povečanjem ponudbe, sam od sebe prilagodil cene na bolj sprejemljivo raven. To verjetno do neke mere drži, še zdaleč pa ne gre računati, da si bo večina slabo plačanih in prekarnih, stanovanja potrebnih delavcev, kljub državni pomoči in delnem znižanju cen, ta stanovanja tudi lahko privoščila. Nujno je torej treba poiskati načine, da se cene stanovanj spustijo na raven, ki bo dostopna čim širšemu krogu prebivalstva.

Povečanje števila najemniških stanovanj, ki bi jih za stroškovno (neprofitno) najemnino ponudila država, je sicer kratkoročna rešitev, ki bi začasno lahko izboljšala razmere, ni pa smiselna dolgoročna rešitev v državi s prenizkimi plačami in pokojninami.

Kje so torej rešitve?

Decentralizacija. Že vse od osamosvojitve se o njej govori, dejanski prostorski in družbeni razvoj pa gresta prav v nasprotni smeri. Država in Ljubljana bi morali nemudoma aktivno, s pomočjo prostorskih strategij, planov, prostorskih načrtov ter spodbud, morda celo prepovedi, obrniti dolgoletni trend selitev večine dejavnosti v center. To bi vsekakor zmanjšalo potrebo po novih stanovanjih, hkrati pa bi pozitivno vplivalo na mnoge prometne in okoljske probleme. Omogočilo bi tudi skladen regionalni razvoj, ohranitev podeželja in kulturne raznolikosti.

Sodobne tehnologije nam omogočajo, da lahko mnoga dela, sestanke in dogovore opravimo na daljavo, in potreba po fizični prisotnosti je pri večini pisarniških dejavnosti vsak dan manjša.

Prazna stanovanja. Glede na stagnacijo števila prebivalcev Slovenije pravzaprav ni prave logike v velikanskih potrebah po novih stanovanjih. Državni sekretar Aleš Prijon v intervjujih omenja 20.000 praznih stanovanj. To je res veliko število stanovanj, ki bi, če bi jih lahko izkoristili, močno omilila stanovanjske probleme v državi. Če ima torej država podatke o tem, kje in koliko stanovanj je praznih, bi morala biti prioriteta, da se, spet s pomočjo davčne politike in spodbud, ta stanovanja spravi na nepremičninski ali najemniški trg. Prav tako bi lahko stanovanjski skladi namesto gradnje novih stanovanj odkupovali in obnavljali že obstoječa.

S pospešeno gradnjo naselij manjših oskrbovanih stanovanj bi se brez dvoma sprostilo tudi precejšnje število prevelikih stanovanj, v katerih se s težavo iz meseca v mesec prebija veliko starejših ljudi. Mnogi bi se radi preselili v manjše obvladljivo stanovanje, ki bi imelo v bližini vse potrebne servisne dejavnosti, razlika v ceni pa bi jim zagotovila tudi nekaj finančne varnosti.

Airbnb. O škodljivosti slabo reguliranega in neprimerno obdavčenega kratkoročnega oddajanja stanovanj v turistične namene je bilo že veliko povedanega. Rešitve, ki bi pogoje kratkoročnega oddajanja v najem zaostrile in to oddajanje omejile ter tako po dobičkonosnosti izenačile z dolgoročnim oddajanjem, so v resnici preproste in bi jih bilo nujno treba nemudoma uvesti. Najbolj nujna je smiselna obdavčitev, ki bi morala favorizirati dolgoročno oddajanje.

Zemljišča. Država in občine imajo v lasti veliko zemljišč, ki so primerna za gradnjo novih stanovanj. Nekatere občine so ta zemljišča za minimalne cene ali celo brezplačno že prenesla na stanovanjske sklade. Dejstvo je namreč, da so zemljišča v lasti države ali občin pravzaprav v lasti nas vseh. Naloga socialno usmerjene družbe pa je, da zagotavlja dostopna stanovanja za vse, ki jih potrebujejo. Ohranjanje ali povečevanje števila prebivalstva je esencialno za uspešen razvoj in dobro življenje lokalnih skupnosti.

Gradnja in kreditiranje. Glede na ocene o potrebnem številu novih stanovanj in z upanjem na načrtno nadaljevanje razvojne stanovanjske politike bi veljalo razmisliti o ustanovitvi namenske banke in gradbenega podjetja, ki ne bi bila zavezana ustvarjanju presežnih profitov za svoje lastnike. Z obsežnim in predvidljivim obsegom poslovanja ter neprofitnostjo bi lahko zagotavljala ugodno kreditiranje ter optimalne cene gradnje. Oboje je, v nekih drugih časih, v Sloveniji že obstajalo in uspešno delovalo.

Arhitektura in tehnologija gradnje. Ne glede na velike potrebe se gradnje novih stanovanjskih naselij in stanovanjskih objektov lotevamo vsakič na novo. Arhitekti si vsakič sproti izmišljujemo nove tlorise stanovanj in nove oblike zgradb. To je skrajno neracionalno, tako s časovnega kot finančnega vidika.

Res je sicer, da bi težko našli tip zgradbe, ki bi ustrezal vsakemu okolju, vsem prostorskim zahtevam in občinskim prostorskim aktom, a domišljena zasnova, ki bi vsebovala možnosti razvoja različnih tipologij in prilagoditev lokalnim razmeram, bi brez dvoma lahko zadovoljila vse zahteve prostorskih aktov.

Stanovanje bi tako lahko postalo industrijski izdelek. Iz zgodovine poznamo mnogo primerov takšne gradnje. Nekateri med njimi se uvrščajo med vidnejše dosežke moderne arhitekture, na primer hiše Konrada Wachsmanna in Walterja Gropiusa ter hiša Charlesa in Raya Eamesa.

Zakaj ne bi za konstrukcijo uporabili enostavne in poceni betonske montažne konstrukcije, ki bi bila zaradi razmeroma majhnih razponov lahko precej vitka? Konstrukcijo bi zapirali z različnimi tipi prefabriciranih panelov, ki bi ob premišljeni zasnovi omogočali tudi naknadno menjavo in s tem prilagajanje stanovanj novim potrebam.

Zakaj je treba graditi stanovanja, ki imajo znotraj dane kvadrature točno določeno število sob? Zakaj morajo biti stanovanja v notranjosti do konca finalizirana in se mnogo novih stanovalcev še pred vselitvijo odloči za menjavo talnih oblog, keramike ali luči? Ali ne bi bilo smiselno zakonodaje in predpisov spremeniti tako, da bi mlad par lahko kupil na primer 70 m

2

Tak način gradnje bi bil neprimerljivo hitrejši in ob predvidenem obsegu lahko tudi bistveno cenejši.

Nakup ali najem? Zgledi iz razvitih držav govorijo v prid velikemu deležu najemnih stanovanj. Slovenija je, žal, z njimi težko primerljiva. Glede na stanje pokojninske blagajne in demografske trende vse kaže, da velikanskemu številu upokojencev pokojnina ne bo zadostovala za normalno življenje. Če je torej obrok ugodnega dolgoročnega kredita približno primerljiv s ceno stroškovnega najema stanovanja, je najem kredita vsekakor bolj smiseln, saj pomeni razmeroma varno obliko dolgoročnega varčevanja. Ob selitvi v manjše stanovanje, po koncu aktivnega obdobja, ko so tudi naše potrebe manjše, bi razlika v vrednosti stanovanj morala zadostovati za dostojnejše preživljanje starosti.

Stanovanjska problematika je torej zelo kompleksna. Če smo se pripravljeni učiti iz uspešno delujočih primerov v Evropi, je nikakor ne smemo prepustiti trgu, saj je za ureditev razmer nujno potrebna dolgoročna socialno usmerjena strategija države, ki s premišljeno stanovanjsko politiko nadzoruje in usmerja razvoj ter tako zagotavlja dostopnost stanovanj svojim prebivalcem. Glede na veliko zamudo, ki je nastala zaradi desetletij neaktivnosti, je situacijo, podobno kot tisto glede podnebnih sprememb, treba nujno obravnavati kot krizo.

Večinoma brezizhodna pozicija, v kateri so se znašle celotne generacije mladih, namreč pomembno vpliva na njihove aspiracije in optimizem ter s tem na razvoj celotne družbe.

Vsi, ki lahko, moramo na vseh področjih delovati v smeri nujnih pozitivnih sprememb na področju stanovanjske problematike. Če ne drugače, z množičnimi protesti, ki bodo odločevalce prisilili v ukrepanje.