Migracije uničujejo našo Evropo

Četrtega januarja mi poteče vozniško dovoljenje. Disciplinirano sem v ponedeljek zgodaj zjutraj odšel na upravno enoto, da dobim novega. Upravna enota v nekdanji Tobačni tovarni v Ljubljani je najbolj brezhibno delujoča državna institucija, s katero sem imel opraviti. Vladajo red, prijaznost in logika. Tudi velika gneča. Hitro so me opozorili, da sem prišel na najslabši dan v letu. Teden pred božičem je v vrsti največ ljudi, gneča pa je skozi vse leto največja ob ponedeljkih. Napotili so me na strojček, kjer sem lahko vzel številko. Ekran pod stropom me je opozoril, da pred menoj v vrsti čaka 52 ljudi. Dva ob meni sta govorila albansko, malo naprej so bili Arabci. Zaznal sem dva ali tri Afganistance, nekaj Bosancev, dva z očitnim britanskim naglasom. Slovenci tiho in resno gledajo predse. Kaj pa tisti govorijo? Aha, rusko ali ukrajinsko. Tudi Afričani so bili pred mano.