Ob izjavi predsednika stranke Levica Luke Mesca, da ni treba uvažati neoliberalcev, imam ta pomislek: ali ne gre za občutek ogroženosti? Kako drugače pojasniti, da ima Levica v svoji stranki poslanko, ki sicer govori o pravičnosti, sociali, ustrezni davčni obremenitvi bogatih (in se z njenimi govori globoko strinjam), hkrati pa ob sprejemu ukrepov glasuje kot članica najbolj konservativne stranke (za ukinitev evidence pridelovalcev z najvišjimi prihodki)?
Menim, da vsako stranko ogrožajo člani stranke z njihovimi pomanjkljivostmi: oblastiželjnostjo, karierizmom, nestrokovnostjo, nepripravljenostjo na sodelovanje s podobno mislečimi itd. V stranki Levica pa pogrešam na vodilnih položajih starejše z izkušnjami in veliko preteklega, strokovnega dela, saj so izkušnje pri politikih vsaj toliko potrebne kot priučeno znanje.
Če torej v Levici menite, da Mlinarjeva ni dovolj strokovna za kohezijsko ministrico, dajte predlog o bolj strokovni osebi. Nasprotovanje brez predloga rešitve pač ni državotvorno dejanje.
Majda Koren, Ljubljana