Seveda ima lahko vsak svoje mnenje, ampak pričakoval bi, da boste za mnenje o tem prosili še kakšnega uveljavljenega starejšega raziskovalca in ne samo dveh predstavnikov sindikata. Ta predlog in stališče predstavnikoma sindikata nikakor ni v čast, vsekakor pa ga ne vodi želja po čim boljši znanosti. Pred dvema letoma sem napisal prispevek, v katerem sem zapisal, da znanost ni sindikalistično vprašanje, in zdaj lahko to trditev samo še ponovim. V tem primeru ne gre le za diskriminacijo po starosti, ampak tudi za diskriminacijo raziskovalcev v raziskovalnih organizacijah v primerjavi z univerzitetnimi profesorji, kot tudi z drugim, vključno administrativnim kadrom na raziskovalnih organizacijah, za katere ta predlagana omejitev ne velja.
Zagotovo je lahko problem, da se kakšen eminenten znanstvenik ne želi upokojiti, čeprav ni več produktiven, ne spremlja trendov sodobne znanosti in morda celo zavira napredovanje svojih mlajših sodelavk in sodelavcev in s tem znanosti. Po drugi strani pa bi se s prisilnim upokojevanjem morda nekaterim zelo prodornim znanstvenikom zgodila krivica. Lep primer je akad. Globevnik, letošnji dobitnik Zoisove nagrade, ki je v nedavnem intervjuju za program Ars povedal, da je svoje najboljše delo dosegel blizu 70. leta starosti, ko so ga upokojili po Zujfu. Morda matematiki in kateri drugi profili lahko opravljajo raziskave doma, za upokojene eksperimentaliste pa je to nemogoče, in če bi želeli še naprej ostati aktivni, bi najbrž morali v tujino. Tudi ta možnost sicer obstaja, nekateri starejši kolegi so denimo sprejeli ponudbo Kitajske, ki ima zelo uspešen program 10.000 talentov, v katerem omogočajo najboljšim znanstvenikom iz tujine, da nadaljujejo znanstvene raziskave na Kitajskem, z odličnimi pogoji zanje in za njihovo družino. Če Slovenija misli, da se lahko odreče prispevku odličnih uveljavljenih znanstvenikov, se bo padanje univerz na lestvicah najbrž še kar nadaljevalo.
Kot sem omenil zgoraj, je lahko problem, da imajo starejši in morda manj sposobni znanstveniki v rokah moč, s katero namesto znanstvene uspešnosti krojijo usodo mlajših sodelavcev in, kot bi menili v sindikatu, odžirajo sredstva za mlajše bolj sposobne raziskovalce. Temu bi se lahko izognili z boljšo povezavo mednarodne evalvacije z znanstvenimi rezultati zadnjih 5–10 let. Mimogrede, točke kot osnovo za evalvacijo projektov so pravilniki ARRS že pred več leti odpravili, šteje le pet najpomembnejših dosežkov in seveda inovativnost predlogov, o čemer presodijo recenzenti. Na tak način starejši raziskovalci ne bi ohranjali zaposlitve na računu stare slave, ampak bi morali vzdrževati znanstveno kondicijo, dokler bi imeli motivacijo, inovativnost in zdravje. Če že ne bi smeli voditi raziskovalnih programov po določeni starosti, pa je še bolj absurdno, da ne bi smeli niti kandidirati za projekte, kjer v mednarodni recenziji izberejo najboljše. Na razpisih ARRS so že sedaj v veljavi posebne kategorije in kvote za podoktorske projekte ter za mlade doktorje (10 let po doktoratu), kjer je uspešnost celo višja kot za ostale temeljne projekte. Zagotovo je treba dati priložnost mladim, da se izkažejo, in na osnovi dosežkov podpirati najboljše kot tudi omogočiti povratek najboljših znanstvenikov iz tujine, kar pa ne sme iti na račun odpovedovanja starejšim uspešnim znanstvenikom. Pogled na starostno razporeditev vodij programov in projektov na spletni strani ARRS pokaže, da je največ vodij projektov starih od 36 in 40 let, število nosilcev, starejših od 60 let, pa strmo pade.
Ne želim ugibati o motivih predstavnikov sindikata za takšne predloge, lahko pa zatrdim, da v znanosti štejejo le dosežki in z uveljavitvijo verzije Zujfa za raziskovalce iz raziskovalnih organizacij ne bomo pripomogli k slovenskim znanstvenim prebojem.
Prof. dr. Roman Jeralavodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo, Kemijski inštitut
