Tako se ji je v prvem delu koncerta v pianističnem duu pridružil Eduardo Hubert. Argericheva se je umaknila za drugi klavir, ni silila v ospredje, čeprav je v razmerju med obema klavirjema postajalo jasno, da je dotik Argericheve mehkejši, subtilnejši, naravnan na celo paleto zvočnih klavirskih odtenkov, da je melodična linija ves čas v gibkem spreminjanju. Toda pianista sta bila poenotena v nekakšnem jesenskem občutenju Schumannovih Kanonskih študij. Izvedbo je zaznamovala odmerjenost, zastrta nedramatičnost, nalahno vzpostavljanje kontrapunktičnega dvogovora. Nikamor se jima ni mudilo, nista potrebovala velikih gest, umaknila sta se, da sta služila glasbi, ki se poklanja Bachu in s tem večnim resnicam naše minljivosti. Podobno je paradoksalno zvenel tudi Preludij k favnovemu popoldnevu, ki v inačici za dva klavirja izgublja nekaj svoje sočne zvočnosti, zato pa se je toliko bolj razkrivala krhka melanholična nota, pri čemer je še posebej izstopala neznosna barvna paleta Argericheve, ki je nekaj časa pela kot oboa, spet drugič se spremenila v harfo in se skoraj nikoli ni sprijaznila s trpkostjo klavirja. Zanimivo, tudi dodani Piazzolla je zvenel podobno modrostno nostalgično.
Drugačna je bila nato Argericheva v Beethovnovem Prvem klavirskem koncertu. Njen zgodnji Beethoven je vrvel od mladostnega navdušenja, neugnanosti, sil, ki so izvirale iz povsem neobteženega, lebdečega igranja, ki pa je vendarle premoglo številne navihane arabeske. A v počasnem stavku je znala pianistka ploščo tudi obrniti in izrisati močno ponotranjeno občuteno skico. Zdelo se mi je, da mi Argericheva odpira strani Beethovna, ki jih sploh nisem poznal, da postaja koncert zanimivejši, da je na vsaki strani zapisan življenjski polnosti. Gre za redek trenutek, ko genij sreča kongenialnost, tokrat Beethoven Argerichevo ali celo obratno.
Povsem enakopravna sogovornika sta bila paru Beethoven-Argerich tudi Komorni orkester Franza Liszta in dirigent Gäbor Takács-Nagy. Sledila sta interpretacijskim zavojem in bila ves čas muzikalno budna, pripravljena za ustvarjanje atmosfer, vsebin, zdaj zmagovitih, drugič hudomušnih, tretjič transcendenčnih. Podobno neumorno željo po muzikantski razplastenosti je dirigent uveljavil tudi v mnogokrat preigranih Mozartovih 32. in 39. simfoniji. Lahko bi kje kdaj uzrli kako ritmično neusklajenost, a ob bogastvu najrazličnejših interpretacijskih poudarkov, ki niso bili nikoli manieristični, temveč vedno poživljajoči, se je še enkrat potrdilo, da je glasbena imaginacija bistveno redkejši in pomembnejši dar kot točnost in natančnost.
Toda ob koncertu Orkestra Slovenske filharmonije za oranžni abonma bi veljalo o tej misli podvomiti. Netočnost in nenatančnost namreč postaneta izrazit problem, če zaman hlepimo po interpretacijski polnosti. V uvodni izvedbi Dresdenskega koncerta, posvečeni preminulemu dolgoletnemu umetniškemu vodji Slovenske filharmonije Ivu Petriću, je podobnih nastavkov v resnici malo. Skladatelj se napaja pri kontrapunktični polnosti neobaroka in neoklasicistični gladkosti kompozicijskega stavka, ki ga tu in tam prelomi s kako bolj ekspresionistično napeto melodično izjavo. Med temi slogovnimi impulzi pa teče glasba nato kar preveč brezbarvno gostobesedno. Dirigent Hartmut Haenchen je pripravil spoštljivo izvedbo. Z Beethovnovim Godalnim kvartetom št. 11 smo dobili zanimivo in smiselno programsko dopolnitev, v kateri se je pokazalo, da išče dirigent globlje vsebinske podtone, a da njegov napetostni zamah ne vzdrži celotne oblike.
To niso bili slabi obeti za nadaljevanje. Toda izvedba Brucknerjeve Šeste simfonije se je nato žal utapljala v številnih napakah, neusklajenostih in zvočnih grobostih. Taktirka Haenchna je bila resda nemirna, svojo pot je iskala v številnih spremembah tempa, mestoma celo v hlastnem hitenju, v katerem bi sicer lahko prepoznali obrise dinamične izvedbe, a kaj, ko se je na vse te spremembe orkester odzival togo, v krču, zakopan v številne tehnične zdrse. V tem pogledu sta bila še posebej simptomatična prvi stavek (začetna predstavitev ključnega ritmičnega obrazca se je povsem razmazala), kjer se utrip kar ni hotel ustaliti, in zadnji stavek – ki je pokazal še največ zbranosti, celo kakšna interpretacijska luč se je prižgala v počasnem stavku. Ne želim ugibati, ali zahteva Bruckner preprosto več vaj, kakor tudi ne, ali gre za odziv na trenutni vodstveni kaos v hiši, niti ne, ali je Bruckner naši domači kulturi tuj skladatelj. Morda pa sem samo naiven.
