Ki Taekovi so štiričlanska družina z družbenega dna, pravzaprav kar iz podzemlja. Živijo v skromnem polkletnem stanovanju in se le stežka prebijajo iz meseca v mesec, dokler jim nekega dne ne pade sekira v med. Sin Ki Woo po spletu srečnih okoliščin dobi službo tutorja pri bogati družini Park in s tem svoji iznajdljivi družini odpre vrata v drugačno življenje. Ki Taekovi se z vrsto zvijač postopoma infiltrirajo v hišo Parkovih kot delavci, ki se med seboj le bežno poznajo. Nekaj časa jim gre vse kot po maslu, nekega večera pa, ko se Parkovi odpravijo na taborjenje, Ki Taekovi pa se po domače razpustijo sredi tujega obilja, na vrata potrka bivša hišna pomočnica in jim razkrije šokantno skrivnost. Takrat se sreča Ki Taekovih obrne, komična zasnova filma pa se prevesi v napet triler in po kaskadi presenetljivih obratov zelo slabo konča.
Razkriti več zgodbe bi bilo res škoda, zato povejmo le, da se elegantna rezidenca Parkovih izkaže za metaforo poznega kapitalizma, kjer je meja med revnimi in bogatimi jasno začrtana, vsak prestop pa nemudoma sankcioniran. Še več, ne le da obstaja jasna meja, ampak so revni skrbno pometeni na rob vidnega polja, nekam, kjer so za bogate nevidni in nemoteči. V njihovi družbi se lahko znajdejo le, če se zamaskirajo in privzamejo vlogo nekoga drugega, pa še takrat jih na koncu izda vonj – zaznamovani so s smradom kleti. Srednjega razreda ni videti nikjer – svet je razdeljen na nesramno bogate in še nesramneje ubožne. Nekje se sicer skrivajo stopnice, po katerih je v teoriji mogoče splezati na vrh, a le s prevaro, nategom, v družbi, kjer se na razpis za delovno mesto varnostnika prijavi 500 kandidatov z univerzitetno diplomo, nikoli spodobno in po legalni poti in nikakor ne brez posledic. Besedno zvezo »spoštovati mejo« v Parazitu slišite večkrat.
V tem filmu ne boste našli niti klasičnih junakov niti očitnih negativcev. Ki Taekovi so prevaranti, ki se brez slabe vesti znebijo konkurence in lažejo svojim delodajalcem, a gledalci razumemo, da v resnici nimajo druge možnosti. Parkovi so bogati, zabubljeni v svoj privilegirani mehurček lagodnega življenja, a niso odurni, pohlepni bogataši, ki bi brez slabe vesti udrihali po šibkejših, le nevedni in naivni, rojeni na pravi strani družbene pregrade. Režiser Bong Joon Ho poskrbi, da se na ozadju njihovega antagonizma izkristalizira prava tarča njegove satirične osti: sistem, ki ustvarja in vztrajno poglablja tak družbeni razrez.
Parazit je žanrski hibrid tiste redke sorte, ki je hkrati izjemno zabaven, napet, gledljiv in vsakomur razumljiv, obenem pa tako prefinjeno piker in precizen v metaforičnem zrcaljenju žalostnega stanja sodobne družbe, da gledalca pusti odrtih ust in s polno glavo glodajočih misli.
