Ohranil nas je alkohol

Na delu je bila seveda evolucija in z njo boj med vrstami, v tem primeru med opicami, tistimi, ki so se dvigovale na zadnje noge in prijemale v roke krepela, ter onimi, ki so se še vedno bolje znašle v drevesnih krošnjah. Krepela, tako kot dandanes najbolj sofisticirano orožje, ne zagotavljajo zmage v boju za obstanek, saj je za preživetje pomembnejša hrana. In če je ta na dosegu pokvarjena, je enako, kot da je ni. Prezrelemu sadju, padlemu na tla, bi prazgodovinska inšpekcija pripisala pretečen rok uporabe zaradi vsebnosti alkoholnega strupa. Narava je zadevo rešila s prilagoditvijo prednikov človeka in njemu bližjih opic na fermentirane sadeže, medtem ko se morajo preostale opice zadovoljiti z nezrelimi plodovi v krošnjah. V dokumentarcih smo že videli, kako se po obilnem obroku napol gnilega sadja naokoli opoteka kakšen naš bližji živalski sorodnik, po mnenju Dunbarja in Hockingsove pa smo se milijon ali več let nazaj z njimi razšli, ko smo ob opitosti še kakšno družno rekli ali pa morda zasadili trto. Kakorkoli že, opravičila za vaše morebitne pivske razvade od britanskih profesorjev ne boste dobili. Fermentirano sadje, pravi Hockingsova, vsebuje od enega do štirih odstotkov alkohola, nekaj v okviru vodenega piva. Da so posledice dandanašnjega alkoholizma takšne, na kakršne nas opozarjajo statistike družinskega nasilja ali prometnih nesreč, ni kriva evolucija, saj bi moral nagon po preživetju alkoholike dandanes odvračati od pitja.