Na pripravljalnem turnirju v Tokiu pred začetkom svetovnega prvenstva so Slovenke premagale Brazilijo s 33:29, v soboto pa so se jim svetovne prvakinje iz Srbije 2013 maščevale z zmago s kar 13 goli razlike. Ekipa selektorja Uroša Bregarja je na svoji šesti tekmi v Kumamotu doživela klasičen razpad sistema igre. Brazilke so že po slabih šestih minutah vodile s 5:0, sredi prvega polčasa s plus osem (10:2). Na začetku drugega polčasa je bilo že katastrofalnih 9:23, v končnici pa so si Brazilke priigrale rekordno razliko petnajstih (32:17). Za končno 17. mesto se bodo pomerile s Senegalom, ki je premagal Kongo z 28:23 (16:9).
Slovenke so imele zgolj 42-odstotno učinkovitost pri strelih na gol (tekmice kar 64-odstotno), Ana Gros je vseh svojih pet golov dosegla v drugem polčasu, Tjaša Stanko pa vse svoje štiri v prvem. Selektor Uroš Bregar je bil po četrtem porazu na šesti tekmi upravičeno razočaran: »Prvi polčas je bil porazen. Treba bo najti razloge, zakaj smo v prvih petih napadih šestkrat skušali najti krožno napadalko. Dogovorjeni smo bili za drugačen sistem, da bomo skušali iskati rešitve prek druge in tretje obrambne igralke Brazilije, kot smo to počeli na turnirju v Tokiu. Tekmice so na sredini postavile visoko obrambo, kar nam ne ustreza. Le prvih petnajst minut drugega polčasa smo odigrali na primerni ravni.«
Ne glede na razplet zadnje tekme s Kongom bo Slovenija na svojem šestem nastopu na SP dosegla najslabšo uvrstitev. Ta je bila doslej 18. mesto na prvem SP v Nemčiji leta 1997, najboljšo je dosegla na Hrvaškem leta 2003 (8. mesto), v Italiji leta 2001 je bila deveta, v Rusiji leta 2005 in Nemčiji leta 2017 pa 14. Slovenke so v zgodovini SP do zdaj odigrale 36 tekem, izkupiček pa je 17 zmag, 18 porazov in en remi. So pa na svojem četrtem zaporednem velikem tekmovanju nadaljevale tradicijo »skalpiranja« favorita: na EP leta 2016 na Švedskem so premagale gostiteljice, na SP leta 2017 v Nemčiji kasnejše prvakinje Francozinje, na EP leta 2018 v Franciji kasnejše podprvakinje Rusinje in letos na Japonskem aktualne svetovne podprvakinje Nizozemke.
Čeprav je povprečna starost slovenske reprezentance na Japonskem manj kot 24 let, nastopila pa je zelo pomlajena, dokaj neizkušena in precej oslabljena (Alja Varagić, Elizabeth Omoregie, Barbara Lazović, Lina Krhlikar, Neli Irman...), je bil cilj jasen – vsaj tretje mesto v skupini, ki še zadnje prinaša napredovanje med dvanajst najboljših reprezentanc na svetu. Začelo se je sanjsko z zmago proti favorizirani Nizozemski, nadaljevalo s pričakovanim porazom proti Norveški in nepričakovanim proti Angoli, uspehom proti avtsajderju Kubi in porazom na odločilni tekmi proti Srbiji. Zadnja tekma v skupini A proti Srbiji je bila tudi usodna v boju za napredovanje, na drugi strani pa je Nizozemska, ki je začela SP s porazom proti Sloveniji, v nadaljevanju premagala Srbijo in Norveško ter v drugi krog odnesla maksimalne štiri točke, saj se ji je poraz s Slovenkami, ker se te pač niso uvrstile naprej, izbrisal.
»Že pred prvenstvom smo napovedovali, da bo za napredovanje verjetno odločilna zadnja tekma v skupini s Srbijo. Z nepričakovano zmago proti Nizozemski smo si priigrali velik bonus, ki pa smo ga nepričakovano zapravili proti Angoli. Tekma z Angolo, ki bi nam verjetno že prinesla predčasno uvrstitev v drugi del, je bil naš edini velik minus v skupini v prvem delu,« meni selektor Uroš Bregar. Če bi Slovenija premagala Angolo, bi si lahko proti Srbiji privoščila tudi minimalen poraz, a bi zaradi boljše skupine razlike v golih vseeno napredovala.
Nastop na Japonskem je potrdil, da z zgolj dvema igralkama evropske (svetovne) kakovosti, kot sta Ana Gros in Tjaša Stanko, ni mogoče poseči zelo visoko. Po petih tekmah sta bili prva (Stanko, 45 golov) in peta strelka prvenstva (Gros, 37), od 142 slovenskih golov pa jih je dvojec prispeval kar 82 oziroma skoraj 58 odstotkov. Če k njima prištejemo le še Polono Barič (18 golov) in Nino Zulić (16), je kvartet dosegel skupno 116 golov, preostalih 13 reprezentantk pa jih je na petih tekmah v skupini doseglo samo 26.
