Kako slabi in nevarni so ti pogoji, se je svetovna javnost zavedla šele, ko se je 23. aprila 2013 zrušilo osemnadstropno poslopje tovarne Rana Plaza na obrobju Dake in pod seboj pokopalo več kot 1100 ljudi. Akterjeva zato redno obiskuje podjetja, politike in tudi kupce teh oblačil ter jim pripoveduje o tem, v kakšnih razmerah ta nastajajo. V pogovoru za nemški tednik Spiegel je povedala, da se v zadnjih 20 letih, kar se bojuje za pravice delavcev v tekstilni industriji, v Bangladešu ni veliko spremenilo. Na bolje se je spremenilo le to, da delajo manj nadur in da delavcem ni treba več pojasnjevati, da pravice sploh imajo. Toda minimalna zagotovljena plača je še vedno le 85 evrov na mesec, kar pomeni, da večina delavk v teh tovarnah še vedno živi pod pragom revščine. Edino področje, kjer je viden večji napredek, je varnost, pravi Akterjeva, danes ljudje ne umirajo več v tovarnah. A zasluga za to gre predvsem mednarodnemu dogovoru o požarni varnosti in varnosti zgradb, ki so ga sindikati sklenili z 220 tekstilnimi podjetji, med njimi tudi s H&M ter Primarkom. Mednarodni nadzor je v skladu s tem dogovorom pregledal 1600 tovarn, toda vrhovno sodišče je odločilo, da lahko deluje le še eno leto, za njim pa bo to nalogo prevzela bangladeška vlada. Njej pa delavci z razlogom ne zaupajo, kajti bangladeške oblasti so preverjale varnost zgradb tudi pred katastrofo, ki se je zgodila leta 2013. Delavci, ki zaradi razpok v temeljih zgradbe sprva niso hoteli v poslopje tovarne, so zaupali zagotovilom inženirja, ki ga je za nadzor pooblastila država. Nekaj minut pozneje se je tovarna zrušila.

Bangladeš tekstilna industrija minimalna plača varnost