Popust lahko dokazuje, da se gradbinci na javne razpise prijavljajo s prenapihnjenimi osnovnimi cenami. Če so bili danes v teh družbah naročniku pripravljeni priznati 15-odstotni popust na prvotno ceno in bi ob tem še zmeraj ustvarili zadovoljiv dobiček, pomeni, da je bila njihova osnovna cena za vsaj 15 odstotkov previsoka. Ob predpostavki, seveda, da popusta niso ponudili s figo v žepu.
Običajno je sicer Kolektor – bodisi sam bodisi v nastopu z drugimi gradbinci – tisti, ki na razpisih kraljuje s cenami, ki so drugim podjetjem nedosegljive. Pravkar skupaj z Euro Asfaltom gradijo ceste, ki bodo vodile do trase bodočega drugega tira med Divačo in Koprom. Na razpisu sta družbi povedli s ceno 14,5 milijona evrov, ki je bila za 1,5 milijona evrov nižja od naslednje najugodnejše in kar za osem milijonov evrov oziroma za tretjino cenejša od najdražje ponudbe. Podobno se je zgodilo tudi na razpisu, s katerim so na Darsu iskali izvajalca, ki bi odstranil (nekatere) cestninske postaje. Kolektor je ponudil za 1,5 milijona evrov oziroma za petino nižjo ceno od prvega konkurenta oziroma za tretjino nižjo kot najdražji ponudnik.
To isto podjetje danes, ko na Darsovem razpisu kljub 17-milijonskemu skontu ni bilo najcenejše, toži o »socialnem dampingu«, ki si ga lahko privoščijo le gradbinci iz držav, kjer je standard neprimerljivo nižji kot v Sloveniji. Toda kaj ta izjava pravzaprav sporoča o njihovih lastnih praksah? Da bi sicer lahko bili oni tisti, ki s ponujenimi cenami povzročajo »damping« na trgu, nemara celo na račun nižanja delavskih pravic in mezd ali uporabe cenenih materialov.
Ali pa – tako kot 17-milijonski popust – priča predvsem o špekulativni igri dotičnega gradbinca?
Vrnimo se k tisti figi v žepu. Kolektor (Koling) je bil kot najugodnejši ponudnik izbran tudi za gradnjo izvlečnega tira v Kopru. Kmalu po začetku gradnje je ministrstvu za infrastrukturo izstavil aneks v višini 1,3 milijona evrov, kar je ceno, zaradi katere je bil izbran, podražilo za četrtino. Projekt bo nazadnje dražji, kot bi bil, če bi naročnik izbral katerega izmed dražjih ponudnikov. Poskušal je tudi v zgoraj omenjenem primeru gradnje dostopnih cest ob trasi drugega tira. Še preden je zakopal prvo lopato, je Kolektor ministrstvu poslal aneks v višini 2,5 milijona evrov (ki ga je ministrica kasneje sicer gladko zavrnila). Podražila pa se je desetletje trajajoča obnova kočevske proge; Kolektor (Koling) je svojo osnovno ceno 14,9 milijona evrov, zaradi katere je bil izbran na razpisu, z dvema aneksoma zvišal za slab milijon evrov.
Tem nižja bo ponujena cena, tem bolj bodo gradbinci iskali možnosti, kako jo z domnevnimi nepredvidenimi deli podražiti. To je pomembnejše sporočilo, ki ga prinaša današnji zaman priznani 17-milijonski popust. Naročnik je tisti, ki odgovarja za takšne ekscese. Če je popis del verodostojen in kvaliteten, odstopanj od pogodbe ne more biti. Kakovostna razpisna dokumentacija je torej najboljše zdravilo proti aneksom – a v slovenski praksi le izjemoma uresničeno. Malomarnost naročnikov pa dopušča špekulativne igre gradbincev. Zato je ključno vprašanje, komu (vse) ustreza, da se po letih, desetletjih slabih praks nekateri še vedno zanašajo nanje.
