Spomin na Zdenko me vodi do prvih slik. Najzgodnejša je iz študijskih časov na tedanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je študirala politologijo. V odmorih med predavanji je v družbi kolegov živahno debatirala o aktualnih zadevah in pri tistih, ki je takrat še nismo osebno poznali, zbujala željo, da bi se jim pridružili. Potem ko je vstopila v novinarstvo in se zaposlila na Radiu Glas Ljubljane, se dolgo nisva videli, a kmalu po slovenski osamosvojitvi sva se znašli v isti službi. To je bila Slovenska tiskovna agencija. Zdenka se ji je pridružila ob njeni ustanovitvi leta 1991, ko je agencija štela komaj peščico zaposlenih, kasneje pa je postala prva urednica notranjepolitične redakcije. Opravljala je vse, tako uredniško kot novinarsko delo, poročala s parlamentarnih in drugih političnih sej ter z obiskov državnih delegacij po svetu.
Ker je bila tudi v službi, podobno kot že med študijem, iskriva v debatah, smo se veliko družili, si izmenjavali poglede o določenih aktualnih javnih zadevah in dogodkih. Po navadi jih je presojala tako, da jih je vstavila v širši kontekst, tehtala njihov vpliv ali posledice na družbo… Pogovori in poklicno sodelovanje na agenciji, ki se je tedaj šele uveljavljala v slovenskem medijskem prostoru, zaradi česar je vsaka objava agencijskega teksta v drugih medijih zbujala med nami veselje in ponos, so nas povezali tudi kot prijatelje. In Zdenka je znala gojiti prijateljstva, celo tista iz otroštva in šolanja na moščanski gimnaziji ter kasnejša, sklenjena v novinarski karieri. Prijatelje je rada povabila domov, v hišo na vrhniškem klancu, kjer si se zaradi njene topline in iskrene gostoljubnosti počutil vedno dobrodošel in kjer te je prijazno sprejela vsa družina, njen izjemno zgovorni partner in obe hčerki.
V prijateljskih druženjih sva z Zdenko, tudi po njenem odhodu s STA, pogosto načenjali teme o novinarskem poklicu, pretresih v medijih, dilemah in tveganjih ob zamenjavi službe, odraščanju otrok, načrtih za prihodnost… Zorenje za spremembo v karieri je uresničila leta 1999, ko je kot direktorica prevzela vodenje vladnega urada za komuniciranje. Približno leto kasneje se je premaknila na komercialno televizijo Pop TV. Kot dolgoletna redaktorica oddaje Preverjeno je odkrivala socialne teme in boleče stiske ljudi. Zgodbe je znala obdelati raziskovalno, s spoštljivim odnosom do prizadetih in kritičnim stališčem do povzročiteljev krivic. Njena zgodba na televiziji se je iztekla po več kot desetletje dolgem sodelovanju. Iz novinarstva je prestopila v piarovstvo, bila je predstavnica za odnose z javnostjo v stranki SMC, kasneje pa na ministrstvu za zdravje in nazadnje v uradu zagovornika načela enakosti.
Ko sva se na začetku letošnje pomladi pogovarjali o knjigah, mi je omenila, da bere Belo se pere na devetdeset, da jo je pretresla avtoričina odkritost v opisu bolezni in da občuduje njen pogum za ukrotitev agresivnega napadalca zdravja. Ob koncu pomladi so jo napadle nevzdržne bolečine, odšla je k zdravniku po diagnozo in zdravila. Po razkritju bolezni je bil sestavljen načrt za zdravljenje, ki pa se žal ni izšel tako, kot bi se moral.
Lahko vsaj spiš, si odpočiješ? »O, ja, spim, samo ne osem ur, pa ne šest in niti štiri ne, dve uri v kosu pa že,« mi je rekla, ko sva se pred dvema tednoma nazadnje pogovarjali. Kljub pogubni bolezni si ni dovolila malodušja, pa tudi nerealnih utvar ne. Zanjo značilno realno presojo, pozitivno razmišljanje in odkritost, lastnosti, zaradi katerih smo jo spoštovali novinarski kolegi in drugi sopotniki v njenih različnih službovanjih, je ohranila do konca in zaspala minuli torek.
Lidija Pavlovčič