Začel je pri pionirjih nekdanjega košarkarskega kluba Ljubljana, ki je bil koncem štiridesetih let minulega stoletja še pod okriljem železničarjev. Od tam je košarko kot mladinec zanesel na prag Gorenjske. V Medvodah je zbral nekaj vrstnikov, jih naučil začetniških košarkarskih veščin in oblikoval ekipo TVD Partizan, ki jo je kot kapetan v nekaj letih popeljal do prve slovenske košarkarske lige. Štafetno palico so potem na igrišču prevzeli drugi, Janez Dolinar, kasneje že uspešen poslovnež, pa ni strgal vezi s športom njegove mladosti. Bil je iznajdljiv funkcionar in še več, mecen, ki je mladim košarkarjem dajal, kar je nekoč kot igralec prejemal od drugih. Več let je skorajda sam skrbel za delovanje košarkarskega kolektiva ob sotočju Sore in Save. Po uspešni športni karieri se je uveljavil kot poslovnež na področju mednarodne trgovine, ustanovil več podjetij v tujini, ki še vedno delujejo pod vodstvom njegovih naslednikov. Bil je pobudnik načrtovanja in gradnje košarkarske dvorane v Medvodah in ob tem doživel tudi največje razočaranje. Čeprav je v ta projekt vložil zares veliko denarja, zaradi spleta nesrečnih okoliščin in premalo zavzetih sodružnikov ostanki že desetletja razpadajoče nikoli dokončane športne dvorane še vedno opozarjajo na izgubljeno priložnost. Bil je vsestranski športnik. Igral je tenis, tekel in smučal. Na smučeh je pretekel vse najdaljše skandinavske smučarske maratone. Predvsem pa je bil izjemen človek, klena osebnost. V življenju je vselej dal več, kot je od drugih dobil. Na Koroškem, onstran naše severne meje, je rojakom krajevnega kulturnega društva podaril koncertni klavir, v kapelici na Kredarici še vedno odzvanja zvon, ki ga je daroval. In še kaj drugod drugim.
Hvala, Janez Dolinar, zbogom prijatelj.
Janez Čuček
