Svet štirikolesnikov je včasih nenavaden, čuden, krut. Zgodi se namreč, da ima lahko neki avto prav vse sestavine, ki bi mu morale zagotoviti prodajni uspeh in dolgo, uspešno življenje, a se nekje vmes nekaj zalomi in ga naposled kupi le malokdo. Pa čeprav dvigne ogromno prahu in bi ga teoretično radi imeli skoraj vsi, dejansko pa se zanj ne odloči skoraj nihče. Eden takšnih avtomobilov je bil na prelomu tisočletja tudi Audijev posebnež A2, v marsičem revolucionaren in štirikolesnik, ki je bil zagotovo pred časom. Morda še preveč…
Se pa audi A2 od drugih, ki bi spadali v opisano kategorijo, vseeno razlikuje. Veliko takšnih avtomobilov namreč hitro utone v pozabo, audi A2 pač ni. Še dandanes je to namreč avto, za katerim se obračajo pogledi, še dandanes se ga marsikdo, ki se za avtomobile sicer niti slučajno ne zmeni preveč, spomni, da je bil to eden prvih in redkih večinoma iz aluminija narejenih štirikolesnikov. Še danes, skratka, ob 20. obletnici začetka njegove proizvodnje, audi A2 niti slučajno ni pozabljen avtomobil, temveč si je izboril celo nekakšen kultni status.
Zadostil današnjim »obsesijam«
Po karoserijski zasnovi je bil A2 mali enoprostorec, torej pripadnik vrste, ki je danes na robu izumrtja, ko se je predstavil sam, pa se je šele rojevala. Da ima Audi v načrtu tak avtomobil, so pri znamki s štirimi krogi prvič razkrili na salonu v Frankfurtu leta 1997, ko so predstavili koncept z imenom audi AI2, do končne verzije pa sta nato minili le dve leti. Ko smo omenili, da je bil A2 pred časom, je treba poudariti, da takrat proizvajalci na splošno niso toliko gledali na nekatere stvari, okoli katerih se dandanes vrti predstavitev domala slehernega avtomobila, pri A2 pa so poudarek dali prav tem, dandanašnjim »obsesijam« – čim nižja teža, majhen koeficient zračnega upora, visokoučinkoviti motorji in razni dodatki, ki so še znižali porabo, denimo pnevmatike z nizkim kotalnim uporom. Pri Audiju pa so ga med drugim predstavili z besedami: »Naredili smo majhnega audija, a nikakor ne cenenega, takšnega, ki kljub majhnosti udobno prepelje štiri ljudi od Stuttgarta do Milana z enim tankom goriva.«
Če vse skupaj opremimo z nekaterimi številkami, je to pomenilo, da je A2 v dolžino meril 3,83 metra, da je imel koeficient zračnega upora med 0,25 in 0,29, da je v povprečju tehtal precej manj kot tono, sicer pa odvisno od motorja in druge opreme med 895 in 1030 kilogrami, varčni bencinski in dizelski motorji, ki so premogli od 45 do 81 kilovatov (61 in 110 konjev), pa so ob vsem naštetem poskrbeli za zelo nizko porabo. Tako imenovana različica »3L« z 1,2-litrskim turbodizelskim motorjem je denimo obljubljala porabo treh litrov na 100 kilometrov, možno pa jo je bilo spraviti še nižje, kar so ne nazadnje dokazali leta 2003 z zmago na tako imenovani dirki Nordic eco run, na kateri je A2 dosegel povprečno porabo le 2,62 litra na 100 kilometrov.
Vsak je prinesel velik minus
No, vse to pa se ni poznalo pri drugih pomembnih stvareh, pri katerih ob naštetih podatkih po navadi se. A2 je bil namreč dokaj prijeten za vožnjo, predvsem pa praktičen in funkcionalen. Kljub impresivnim aerodinamičnim številkam je imel več kot dovolj visoko streho in s tem prostora za glavo potnikov, izjemno prilagodljivi zadnji sedeži so omogočali tudi prevoz večjih predmetov, sicer pa je prtljažnik že v osnovi pogoltnil 390 litrov. Posebnost avtomobila je bila tudi, da za preverjanje in dodajanje motornega olja in tekočine za pranje stekla ni bilo treba odpirati motornega pokrova, temveč zgolj neke vrste predal na maski s štirimi krogi. Za živahnost nadvse prijetne zunanjosti, ki bi bila moderna še dandanes, so poskrbele tudi številne barve karoserije, moderna in kakovostna je bila tudi notranjost, vse našteto pa mu je na številnih področjih prineslo kup različnih nagrad: za dizajn, inovacije in okoljevarstvo. A prav nič od tega mu ni pomagalo k boljši prodaji…
Bržčas tudi zaradi cene, ki je znašala (najmanj) okrog takratnih 31.000 nemških mark, in do konca proizvodnje so tako skupno proizvedli le natanko 176.377 primerkov. »Kljub temu še vedno menim, da je bila napaka, da so se tako zlahka odpovedali tako posebnemu avtomobilu. Lahko bi ga ohranili kot nišno različico in jo razvijali naprej. Z današnjimi tehnologijami bi bil še bolj okoljsko sprejemljiv, z nekaterimi spremembami pa bi bil lahko privlačen tudi za širši krog kupcev,« je kasneje med drugim povedal Dirk-Michael Conradt, lastnik kar nekaj primerkov audija A2 in avtor knjige o tem avtomobilu. Zadnji A2 je proizvodne trakove zapustil avgusta 2005, kasneje pa so nekateri izračuni pokazali celo, da je Audi pri tem modelu bojda skupno izgubil toliko denarja, da je vsak prodani pod črto prinesel dobrih 4000 evrov minusa.
