Britanci šestdesetih otokov in otočkov, ki ležijo v Indijskem oceanu, 9332 kilometrov oddaljeni od Velike Britanije, nikoli niso nameravali in tudi ne nameravajo vrniti Mavriciju, svoji nekdanji koloniji, ki jih že dolgo zahteva nazaj. Zunanje ministrstvo trdi, da je otočje Chagos pod britansko suverenostjo od leta 1814 in da Mavricij nad otoki nikoli ni imel suverenosti.
Na obtožbo Mavricija, da je Britanija »nezakonita kolonialna okupatorka otočja«, so se v Londonu odzvali s trditvijo, da ima Britanija po mednarodnem pravu vso pravico, da obdrži otočje Chagos, ki je velikega strateškega pomena ne samo za Britanijo, ampak tudi za ZDA, ki imajo tam, na največjem otoku Diego Garcia, vojaško oporišče. Najnovejša pogodba o ameriškem najemu tega otoka se izteče leta 2036. Med ameriškimi letalskimi napadi v Iraku in Afganistanu je to oporišče igralo pomembno vlogo. Govori se tudi, da ima Cia tam enega od skrivnih zaporov – mučilnic za teroristične osumljence.
Generalna skupščina Združenih narodov je sicer neobvezujočo resolucijo, v kateri je Britanijo pozvala, naj otočje vrne Mavriciju v roku šestih mesecev, sprejela konec maja in se pri tem sklicevala na pravno mnenje meddržavnega sodišča v Haagu. To je ocenilo, da mora uradni London oblast nad otočjem Chagos vrniti Mavriciju, ker je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nezakonito opravil dekolonizacijo in prisilno izselil domorodne prebivalce.
Zanimivo je, da se je med 56 vzdržanimi državami pri sprejemanju resolucije znašla tudi Slovenija. Britanska veleposlanica pri Združenih narodih pa je takrat dejala, da bi primer utegnil postati precedens, ki bi moral skrbeti vse države, vpletene v spore o suverenosti nad ozemljem.
Velika Britanija otočja Chagos v Indijskem oceanu noče vrniti Mavriciju.
Britanija namreč trdi, da je zakonita lastnica otočja, ker ga je leta 1965 kupila od tedanjih kolonialnih samoupravljalcev Mavricija. V veliki meri zato, ker so to hotele ZDA. Zanj je odštela tri milijone funtov. Ko je Mavricij leta 1968 razglasil neodvisnost, so njegovi otoki Chagos ostali britanski. Britanci sicer zagotavljajo, da je bila kupčija sporazumna, jasno pa je, da ni šlo za kupčijo enakopravnih partneric oziroma da mavricijska kolonialna samouprava ni imela izbire. Oblasti v Port Luisu trdijo, da je bil Mavricij prisiljen prodati otočje Chagos v povračilo za britansko privolitev v neodvisnost.
Prebivalce prisilno izselili
Britanske oblasti so okoli dva tisoč prebivalcev otočja Chagos bolj ali manj prisilno izselile. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so jim ponudile odškodnino, če se odrečejo pravici do vrnitve, kar pomeni, da so se zavedale pravne spornosti tega početja. Britanci so takrat trdili, da pri izseljenih ni šlo za stalne prebivalce tega območja, temveč za delavce, zaposlene na plantažah, kar ni bilo res. Ljudje, ki so živeli na otočju Chagos, so se tam naselili in Britanci so jih med letoma 1968 in 1974 prisilno preselili na Mavricij in Sejšele, kjer so, 1600 kilometrov proč od svojih domov, trpeli zaradi izjemne revščine in diskriminacije. Velika Britanija se je za ta dejanja že večkrat opravičila.
Usoda otočja Chagos je postala tudi del kampanje za decembrske volitve v Veliki Britaniji. Vodja opozicijskih laburistov Jeremy Corbyn pravi, da bi bila njihova vrnitev simbol britanskega vedenja v skladu z mednarodnim pravom, pa tudi, da bi ob morebitnem prihodu na oblast »popravila zgodovinske krivice«.
