Kot zadnja od petih vodilnih strank je Britancem volilni program šele po polovici kampanje predstavila vladajoča konservativna stranka premierja Borisa Johnsona. Presenetljivo kratek in tenak je, glavni poudarek pa je dala brexitu, ker želi, da bi se volitve vrtele samo ali predvsem okoli te teme. Johnson je ob predstavitvi programa ponavljal svoj slogan Izpeljimo brexit in obljubil, da se bo njegov izstopni dogovor z Evropsko unijo vrnil v parlament še pred božičem, Britanija pa bo zapustila EU do 31. januarja, če bo dobil večino v novem parlamentu.
Zelo rdeč laburistični program in neodločeni Corbyn
Veliko daljši in debelejši je volilni program laburistov, kjer je brexit samo ena od tem. Njihov cilj naj bi bil preobraziti Veliko Britanijo v boljšo, pravičnejšo in enakopravnejšo državo in družbo, in to tudi s ponovno nacionalizacijo vode, elektrike, plina, železnic in pošte. Za vse (bogate), ki zaslužijo več kot 80.000 funtov na leto, bi dvignili davke. Po mnenju desničarskih medijev je zato njihov program zelo rdeč.
Desnica pa najbolj izkorišča dejstvo, da se je vodja laburistov Jeremy Corbyn izrekel za nevtralnega glede brexita. Dolgo je bil pod pritiskom drugih strank in medijev, naj pove, kako bi glasoval na novem referendum. Pa je to končno povedal (oziroma ni): če bi postal premier, bi z EU sklenil nov izstopni sporazum in ga volilcem ponudil na referendumu, druga možnost pa bi bila obstanek v EU. Toda sam na referendumu ne bi zagovarjal ne brexita ne nadaljevanja članstva – to odločitev bi prepustil volilcem.
Ni soglasnega mnenja o tem, ali je takšno stališče Corbyna dobro ali slabo za laburiste na bližnjih volitvah, je pa nenavadno, da se je kot edini od političnih prvakov odločil za brexitsko nevtralnost. Nekateri mislijo, da je s tem pokazal, da nima političnega poguma, ker je bil vedno evroskeptik, drugi pa, da je to modra odločitev, ker je dobra polovica laburističnih volilcev glasovala za brexit, slaba polovica pa proti.
Blair o najbolj čudnih volitvah
Za najnenavadnejši poseg v britansko politiko v novejšem času pa je včeraj poskrbel Tony Blair, edini laburistični premier, ki je trikrat zapored zmagal na volitvah (leta 1997, 2001 in 2005) in bi se v zgodovino zapisal kot odličen vodja vlade, če se ne bi odločil oditi v iraško vojno skupaj z ZDA. V odmevnem govoru v Londonu je Blair dejal, da je Britanija sredi zmešnjave, ker je »politika povsem nefunkcionalna«, ter kritiziral konservativce in laburiste. Dejal je, da bo sicer volil laburiste, da pa »ne mislim, da bi bila večina ene ali druge dobra za Britanijo«. Ocenil je, da so bližnje volitve najbolj čudne v zgodovini in da bi bila katera koli večina, konservativna ali laburistična, tveganje za državo. Po njegovem mnenju lahko samo še en referendum razvozla brexitski vozel, po drugem referendumu pa bi morale biti še ene volitve, da bi imeli volilci priložnost odločati o tem, kdo naj vodi državo brez brexitskega bremena.
Škotsko vprašanje
Volilno kampanjo je dodatno razplamtelo še škotsko vprašanje oziroma prihodnost britanske unije (Anglija, Wales, Škotska in Severna Irska). Škotska premierka in voditeljica škotske nacionalne stranke SNP Nicola Sturgeon je dejala, da hoče nov referendum o škotski neodvisnosti že prihodnje leto. Dejala je, da bi se lahko neodvisna Škotska zelo hitro na novo pridružila Evropski uniji, če bi jo Britanija zapustila. SNP tako kot večina Škotov nasprotuje brexitu. Sturgeonova je tudi dejala, da bi morda pomagala Corbynu na oblast, če bi se volitve končale z remijem med konservativci in laburisti, vendar samo, če bi vodja laburistov sprejel »temeljno načelo«, da lahko o novem škotskem referendumu o neodvisnosti odločajo samo Škoti.
Te volitve tako ne bodo samo o brexitu, na kar kaže morda tudi to, da se je oktobra na novo registriralo več kot tri milijone volilcev. Blair ima prav: to so najbolj čudne volitve v novejši zgodovini,
