Prva kriza je nastopila v tretjem tednu. »Hoteli smo se spet oblačiti po svoje. Dobiš skomine po drugih oblačilih,« se spominja učenka Lara Lehko. Preoblačenje po pouku in med koncem tedna ni bilo dovolj. »Ni enako, kot če se pokažeš v šoli,« je ugotavljala sošolka Zoja Bibič. Pomagal je pogovor z razredničarko. Klepetali so o tedaj napovedani podnebni stavki. V skupini so se dogovorili o nastopih po oddelčnih skupnostih in se pogovarjali o tem, kako povečati prepoznavnost njihovega projekta. Sklenili so, da ga bodo podaljšali s predvidenega meseca na sto dni.
V šolskem vrvežu jih ni težko prepoznati. Skupaj z učiteljico jih je enajst. Vsi so oblečeni enako. Niso pobudniki uvedbe šolskih uniform. Odločitev, da se med tednom ne bodo preoblačili, ima okoljevarstveno ozadje.
Čigava je bila zamisel? »Učiteljičina,« enoglasno odvrne zbor učencev v svetlomodrih polo majicah. »Pred tem smo se pogovarjali, kaj se dogaja po svetu,« se spominja Zoja Bibič, »in učiteljica je predlagala, da bi bili opaznejši, če bi bili vsi enako oblečeni. Zato vsak od nas od začetka šolskega leta nosi isti par kavbojk in 'šolsko' majico.«
Bodi nežen, planet ti bo hvaležen
»V projekt, ki smo ga poimenovali Bodi nežen, planet ti bo hvaležen, je vključenih deset osmošolcev, osem jih je iz 8.a, dva sva iz 8.c,« razloži Gal Kuzmič. »Nagovorila naju je učiteljica, v prepričanju, da bova zmogla zdržati tako dolgo. Takoj sem privolil. Ideja se mi zdi super. Da lahko nekaj naredimo za naše okolje.«
»Najprej sem ponudila celemu a razredu, a se niso vsi odzvali,« se spominja Vera Granfol. »Zato sem ponudila tudi drugim, resnejšim mladostnikom, ki bolje obvladajo nemški jezik. Naš projekt nameravamo namreč prihodnje leto predstaviti v pobratenem mestu Bruchsal-Helmsheim.«
Dijaki želijo vzpostaviti kritični pogled na hitro modo, na kulturo ekscesa, ki se odraža tudi v nepotrebnem nakupovanju in kopičenju (cenenih) oblačil. Danes kupimo 60 odstotkov več oblačil kot pred petnajstimi leti, jim je razložila Granfolova. Tekstilna industrija je obenem drugi največji onesnaževalec, takoj za naftno. V tovarnah v tretjih državah nemalokrat vladajo nečloveške delovne razmere, izkoriščanje otrok je vse prej kot redkost.
Humanistična in okoljevarstvena komponenta je prepričala Alexa, Evo, Gala, Julijo, Laro, Nino Katarino, Tiana, Zaro in Zojo, da bodo v uniformah vztrajali še dva tedna. Imeti vsak šolski dan na izbiro le majico z logotipom šole in sloganom projekta ter isti par kavbojk jim ne povzroča več težav. V nezmožnosti izbire prepoznavajo prednosti. »Zjutraj ti ni treba več razmišljati o tem, kaj boš oblekel. Zato me že malo skrbi, kako bo potem,« pravi Lara. Oblačila vsi perejo ročno, ob koncu tedna, v čim manjši količini vode in z minimalno količino pralnega praška ter brez mehčalca.
Bolj človečne plati uniform
Bi na podlagi svojih izkušenj zagovarjali uvedbo šolskih uniform? »Po moje že,« odgovori Lara, »saj potem ne bi več drug drugega presojali po oblačilih.« »Tistim, ki morajo hoditi v uniformah v šolo, ni hudega,« meni Gal. »Obleka ne naredi človeka. Potem bi bili vsi enakopravnejši.«
Granfolova je bolj skeptična. »Pred začetkom projekta smo morali pridobiti predhodno soglasje družin. Na podlagi teh izkušenj menim, da bi uvedba uniform naletela na širok starševski odpor.« Kot se je prvotno pojavil medvrstniški odpor proti nošenju zgolj ene in iste majice ter hlač. »Nekateri so nam govorili, da bomo smrdeli in hodili umazani v šolo,« se spominja Zoja. »In da se brez veze izpostavljamo. In da tako ali tako ne bomo zdržali sto dni.« Odnos vrstnikov se je spremenil potem, ko so jim na šoli podrobneje pojasnili sporočilo projekta. Da protestirajo zoper potrošništvo, zoper kopičenje nepotrebnih stvari, v tem primeru oblačil.
Najstniki so vendarle v nekoliko drugačnem položaju kot odrasli. Rastejo še in že zgolj zato potrebujejo nova oblačila in obutev. Ugodnejša priložnost nakupa so razprodaje, vsi mediji glasno trobijo o »črnem petku«. »Malo se ti že 'zalušta', a se zavedaš, da ne boš šel kupovat nečesa, česar dejansko ne potrebuješ,« je trmasta Lara. »Hočemo kupovati preudarno, kakovostno blago, ne pa cenenega, pri izdelavi katerega se izkorišča otroško delo,« ji pritrjuje Eva Hanc. »Na črni petek si še ničesar nisem kupil,« dodaja Gal. »Oblačila dobivam od starejšega bratranca. In ko jih prerasem, jih od mene dobi njegov mlajši brat.«
Sto dni brez mobilnika? Nikakor!
Kaj pa razredničarka? »S soprogom zdaj razpravljava o tem, da si pol leta ne bi kupila ničesar. Nisem še privolila. Čeprav imam polne omare in imam vsega dovolj. Sem pa spoznala, da oblačila niso tako pomembna.«
Kako bodo prišli oblečeni v šolo 11. decembra, se še niso dogovorili. Ima pa razredničarka že zamisel za nov projekt v prihodnjem šolskem letu: Sto dni brez mobilnika. »Niti slučajno!« so soglasno odvrnili njeni učenci. »To pa nikakor!«
