Milan Vidmar, nestor slovenskega šaha, 2.

V 20. leta je Vidmar vstopil kot ravnatelj strojnih tovarn in livarn v Ljubljani. Med veliko delavsko stavko je – manj kot presenetljivo – z močno roko zaščitil pravice velikega kapitala. K šahovnici je spet sedel leta 1922 na veleturnirju v Londonu; ob sijajnem tretjem mestu pa je spoznal, da ne bo nikoli svetovni prvak: zmagovalec Jose Capablanca je kolege prisilil v podpis protokola, ki je zahteval od izzivalca vrtoglavo vsoto denarja. Po novem premoru je sledil božični triumf v Hastingsu leta 1925. Z Aleksandrom Aljehinom sta premagala vse nasprotnike, med seboj pa remizirala. Nova briljantna predstava na Semmeringu leta 1926: slab dan v partiji s Spielmannom je Milana potisnil na »le« tretje mesto. Uteho je prinesla velika zmaga nad Aljehinom. O tem turnirju je pesnil celo Oton Župančič.

Neuradni turnir kandidatov v New Yorku leta 1927 je bil zadnji vrhunec Vidmarjeve kariere. Prvak Capablanca je pripomogel, da so prireditelji »pozabili« na Laskerja in Rubinsteina, kljub temu pa je bil to brezčasen dogodek na najvišji ravni. V družbi Capablance, Aljehina, Nimcoviča, Spielmanna in Marshalla je Milan s polovičnim izkupičkom končal na četrtem mestu. V zlatih letih šaha pred veliko depresijo je bil Vidmar kljub vzporedni znanstveni karieri še krepko med najboljšimi. A spet je odložil figure za dve leti; postal je rektor univerze, leta 1929 pa prorektor. V Karlsbadu je tega leta s šestim mestom že izgubljal stik z najboljšimi šahisti. Vse več je predaval, bil soliden četrti na blejskem veleturnirju leta 1931, v Sliaču pa slavil skupaj z mladim Flohrom. Najboljša tekmovalna leta pa so minila in Vidmar se je lotil pisanja nepozabnih knjig.