Jedci, ki se konec tedna vozijo iz notranjosti države proti morju, se v Postojni zaradi hrane ali, če hočete, gostinske ponudbe redko ustavijo. Prav neverjetno je, kako je lahko tako pomembno turistično središče z edinstveno jamo velikanko tako dolgo vztrajalo z nepomembnimi, socialističnimi lokali s kalamari in čevapčiči ter bifeji z najslabšo ponudbo piva in vina.
A se to, kot smo zapisali, v zadnjem času temeljito spreminja. Tik ob izvozu z avtoceste se je v povsem solidno gostilno (z zanimivo vinsko karto) razvil Avio Pub, v sami Postojni pa je medtem nastala že zelo resna restavracija – Štorja pod stopnicami. Dokaz, da je Postojna potrebovala nekaj takšnega: v času našega obiska so bili v jedilnici praktično sami tuji gostje.
Namerno »po domače« urejen lokal verjetno želi poudariti primorske korenine, po drugi strani pa prisega na izrazito avtorsko kuhinjo. Za kosilo s tremi konkretnimi jedmi in sladico boste odšteli 20 evrov, večerni meni sedmih jedi je 39 evrov, najkrajša vinska spremljava štirih kozarcev vina pa stane dostopnih 12 evrov.
Na vinski karti imajo kakšnih petdeset etiket, še kakšnih petdeset jih je nerazporejenih v kleti. Takšne serije v teh krajih verjetno ne najdete nikjer drugje, vsaj tja do Vipavske doline ne. Mimogrede, ob našem obisku so promovirali vina briškega mojstra Blažiča, in predlagali suho vipavsko penino, Jamškovo pinelo, ki je spremljala nepretresljiv kuharjev pozdrav – dimljeno skuto na kruhovem čipsu. Kasneje smo se odločili za steklenico Iaquinovega tokaja Dolan, izvrstnega barikiranega vina za znosnih 25 evrov.
Pod stopnicami sami pečejo gost kruh, ki spremlja zanimive izume, a je treba priznati, da je kar nasiten in se ga je treba paziti, da ne moti scenosleda. Scenosleda, v katerem je za začetek poskrbela barvno živahna hladna predjed: v bučke zavita postrv s hrenovo majonezo in prahom rdeče pese ter postrvjimi ikrami.
Pri Štorji, v času našega obiska je bil še zgodnje jesenski meni, imajo jedi veliko sestavin, ki so sicer lepo uravnotežene, a ni dvoma, da bi lahko marsikaj malce poenostavili. Tudi pri »esihflajšu« ali govedini v solati, ki je pravzaprav telečji jezik, položen na rižev čips, ki mu priključijo bučno olje, balzamični kis, za presežek pa še tartufovo-gorčično omako in sladko rdečo čebulo.
Meni v Štorji ni obsežen, pri vsaki etapi ponudijo dve, tri jedi. Za toplo predjed so recimo predlagali torteline s kopunom, slivami in pomarančnim oljem in skoraj sladke skutne njoke – z borovnicami, zajčkom in lisičkami. Res vrhunsko pripravljen duet.
Nič manj zadovoljni nismo bili pri glavnih jedeh. Za mesojedi del omizja je prispel goveji tri-tip ali tako imenovani županov kos, ki so mu priključili kolerabo in grah, kot omako pa – zanimivo – kremo lignjev in istrske tartufe. Sijajna kombinacija za zmernih 18 evrov (takšen kos mesa bi bil v Ljubljani ali v turističnih krajih po Sloveniji okoli 30 evrov). Tudi smuč, za mnoge najslastnejša sladkovodna riba, je imel mesni pridih. Mojster je file ovil v lardo, da je obogatil okus, zraven pa dodal mlado zeleno čebulo, cvetačo in mlado koruzo. In ker smo se dobro počutili in še nismo hoteli domov, smo pred sladico zahtevali še kakšen košček sira. Odlična odločitev – na mizi so bili trije siri zamejskega mojstra Daria Zidariča, jamar, tabor in mleti tabor s poprom, ki so jim priložili Lisjakovo belico, presenetljivi 20-letni Isteničev »balzamični« kis in med.
Nato smo se vendarle odkotalili proti sladici. Pustili smo si natočiti Blažičevo rdečo zvrst, čeprav smo z njo zalili panakoto z bučnim oljem in čokoladnim drobljencem, svežimi in dehidriranimi malinami, prahom bučnega olja in še bučnim oljem povrhu. Spet skoraj preveč zapleten krožnik, ki mu pri kombinaciji okusov ni bilo mogoče prav ničesar očitati.
Mimogrede, na koncu tistemu, ki ne šofira proti ljubljanskemu ali celo mariborskemu koncu, pripada še šilce Jamškovega vipavskega vinjaka, ki se od daleč poskuša spogledovati z legendarnim vanilijastim Pilonom.
.png)
Vse avtorjeve objave so dostopne na mihafirst.si.
