Nepotrebno je tudi vprašanje, komu je bilo namenjeno moje pismo, saj je jasno, da tako slovenski kot španski politiki. Seveda je naslovljeno retorično, nimam iluzije, da ga bo španski premier bral, v najboljšem primeru bo o tem stavek v mesečnem poročilu španskega ambasadorja nekemu uradniku v španskem zunanjem ministrstvu. In tam bo vse skupaj tudi ostalo. Slovenski politiki pa pišem zaradi njene hipokritičnosti. Zato, ker ravna kot »skorojević«, ki se je po srečnem spletu zgodovinskih naključij skozi stranska vrata z ulice zrinil v elitni klub. Sedaj pa med tistimi, ki so imeli manj sreče in ostali zunaj, po naročilu dela selekcijo, jih ignorira in celo prezira.
Tisto, kar Petru Mačku torej ni všeč, je torej moja argumentacija in interpretacija zgodovine. S tem seveda nimam težav, saj je moje delo javno. Bi pa pričakoval, da, preden izreka sodbe, kakšno moje delo tudi prebere. No, niti ne nujno moje, saj o razpadu Jugoslavije nastalo kar nekaj kvalitetnih knjig, dokumentarcev in drugih del. Seveda nobena zgodovina ni dokončna, ampak ocena, da se bo za boljše razumevanje razpada Jugoslavije treba »še zakopati v zgodovinske arhive, ko se bodo ti odprli, in ne preprosto okriviti za vse, kar se je zgodilo le enega od takratnih političnih akterjev, to je Slobodana Miloševića«, je zelo poenostavljena in izraža nepoznavanje področja, o katerem želi pisati. Noben upoštevanja vreden zgodovinar in tudi sam v nobenem od številnih člankov, referatov in knjig, objavljenih v kakšnih šestnajstih državah, nikoli nisem reduciral problema razpada Jugoslavije zgolj na nacionalizem in Miloševića. (Mimogrede, izven znanstvenega kroga, v precejšnji meri pa še vedno tudi v njem, se sicer krivdo za krvavi razpad države vsaj toliko kot Miloševiću, pripisuje Sloveniji). V pismu pa sem ga citiral, kot je nedvoumno tudi zapisano, ker je retorika španskega premiera enaka Miloševićevi. Prav tako nisem nikoli zanikal pravice do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve v povojnih slovenskih in jugoslovanskih ustavah. Nasprotno, večkrat sem zelo podrobno razložil, kako je do nje prišlo, kdo jo je predlagal in kaj naj bi v zapletenih jugoslovanskih razmerah pomenila.
Z zgodovinskimi bravurami je mogoče iti zelo daleč in hkrati ne priti nikamor. Še posebej, če gredo, kot v primeru pisanja Petra Mačka po samopostrežnem principu. No, ampak če že: Na koliko let zapora bi bili danes - analogno percepciji katalonskega problema - obsojeni tvorci programa in organizatorji gibanja Zedinjena Slovenija? Zahtevali so (sub) državni status za Slovence tako, da bi v avstrijskem cesarstvu združili nekatere historične pokrajine v »slovensko kraljestvo«. Pri čemer ni bilo nobenega pravnega akta, ki bi jim to omogočal, nacionalno večino pa so imeli Slovenci samo v eni od pokrajin! Da je slovensko ozemlje v 20. stoletju postalo nacionalno homogeno in so Slovenci na tej osnovi dobili ustavno pravico do samoodločbe in odcepitve in jo na koncu tudi uresničili, je bil potreben razpad dveh držav (druge kar dvakrat) in proces etničnega čiščenja (za katerega Slovenci vsaj generalno gledano niso bili odgovorni, da ne bo še kakšnega nesporazuma). O vključitvi v Jugoslavijo so slovenski voditelji odločali dvakrat, o izstopu pa še tretjič vsi državljani na plebiscitu (izstop je bil tudi v Sloveniji šele na koncu, po notranjih političnih bojih, interpretiran kot osamosvojitev in ne kot odcepitev). Bi lahko tako suvereno in vzvišeno do katalonskih nacionalnih teženj kljub nacionalni homogenosti slovenskega ozemlja govorili tudi, če bi bila na plebiscitu leta 1990 tri vprašanja: »Ali ste za to, da ostane Slovenija v Jugoslaviji, taki, kot je?«; »Ali ste za konfederacijo?« in »Ali ste za odcepitev?« Razprava o tem je v skupščini potekala, a tedanji politiki take izbire, ki bi bila nedvomno bolj demokratična, niso upali dati v zakon (tudi o tem sem precej pisal). Le zakaj politiki niso upali iti v to? So se bali »katalonskega« izida ali celo prevlade večine, da ostane v preurejeni (konfederativni) Jugoslaviji? Saj je še do dogovora, da na plebiscitu velja absolutna in ne navadna večina, prišlo zelo na tesno in zadnji trenutek. Bi izid takega referenduma potrdil stališče Petra Mačka, da smo iz Jugoslavije šli zaradi njene nedemokratičnosti in slabega ekonomskega sistema? Če je vse tako jasno in nedvoumno glede razlike med Katalonijo in Slovenijo bi bilo treba pojasniti, kako da na slovenskem plebiscitu ( v nasprotju s katalonskim je bil neoviran in brez nasilja, pa ne zaradi pravice v ustavi, pač pa politične presoje federalnih oblasti in vrha JLA!) ni bilo tujih opazovalcev in zakaj ga ni priznala nobena država? Glede na glorificirano ustavno pravico do odcepitve bi morali že naslednji dan Slovenijo mednarodno priznati. In zakaj so namesto tega zadnjemu jugoslovanskemu predsedniku vlade ponujali milijarde dolarjev pomoči in celo članstvo v nastajajoči EU, da bi ekonomsko neučinkovito in nedemokratično Jugoslavijo obdržal skupaj in jo postopoma reformiral? In mu do konca dajali jasne signale, naj z vojsko »naredi red« v Sloveniji, a naj pač pri tem ne pretirava.
Seveda je o jugoslovanski demokraciji oz. nedemokraciji mogoče reči marsikaj slabega. A jo Peter Maček reducira na vprašanje enopartijskega in večpartijskega sistema. Je danes v Sloveniji več ekonomske demokracije, kot jo je bilo v Jugoslaviji? Je več socialne demokracije? Slovenija ima v ustavi zapisano, da je socialna država. Tako, kot je nekoč imela zapisano, da ima pravico do odcepitve. Pa je v resnici socialna država ali gre tudi tu, tako kot pri pravici do odcepitve, zgolj za deklarativno pravico? Kako to, gospod Maček, da je bila Slovenija z neučinkovitim jugoslovanskim gospodarskim sistemom, ki naj bi povzročil njen propad, razvojno dvajset in več let pred vzhodnoevropskimi državami (tudi pred Češkoslovaško, ki je bila pred prvo svetovno vojno daleč najbolj razvita srednjeevropska država)? In zakaj so nas sedaj, ko smo vsi že trideset let enakopravno v demokraciji in kapitalizmu, te države dohitele in prehitele? Je res mogoče kar enoznačno trditi, da smo Slovenci ob »junkerskem« odnosu do slovenskih bank, letališča, letalske družbe in številnih podobnih stvari nacionalno in ekonomsko bolj enakopravni, kot smo bili v Jugoslaviji? Ali smo se zgolj vrnili v Avstro-Ogrsko? In zakaj sami ob arbitražnem sporazumu nimamo enakega pravnega vatla kot v primeru Katalonije, pač pa slovenski politiki stokajo in neuspešno prepričujejo Evropsko komisijo, da to ni notranji oz. bilateralni, pač pa evropski problem? Ker se sami o mejnem problemu, ki ga v EU tako ali tako ne razume nihče, niso zmožni dogovoriti s hrvaškimi kolegi.
In Katalonci, ki so imeli v zgodovini neprimerljivo višje oblike samostojnosti kot Slovenci? So o vstopu v špansko kraljestvo lahko odločali sami, kot smo imeli Slovenci možnost odločanja o vstopu v jugoslovansko državo, ali so jih prisilili? Koliko so lahko vplivali na to, da je bil pri njih proces obraten kot pri Slovencih, torej iz nacionalne homogenosti v španizacijo, katere rezultat je tudi današnje nacionalno razmerje v Kataloniji?
Slovenski problem, ki se kaže tudi skozi pismo Petra Mačka, je samopercepcija. Ta je v gromozanskem razkoraku s tem, kako nas vidijo drugi, še posebej tisti, ki o nas odločajo. Kar se nam sicer dogaja skozi celo zgodovino. Mi svojo vlogo v razpadu Jugoslavije vidimo kot absolutno pravičniško, v skladu s tedanjo ustavo, drugi jo (kljub kasnejšemu mednarodnemu priznanju) vidijo kot sebičnost in neupoštevanje interesov drugih jugoslovanskih narodov. In to je nekaj, kar nas v mednarodnih odnosih vsebinsko determinira še danes, čeprav si politika tega ne prizna in vidi samo trepljanje po ramenih. Pravico do odcepitve smo si v državi, v kateri je bila samo Slovenija nacionalno homogena, v državi, ki je po nacionalni sestavi izgledala kot tigrova koža, priznavali zgolj sami in na koncu so nam jo še Hrvati (še Makedonci in Bošnjaki ne, oboji so hoteli Jugoslavijo ohraniti). Prav tako nam te pravice niso priznavale odločujoče evropske in svetovne sile. In to kljub nedemokratičnosti Jugoslavije. S »stabilokracijami« ne tedaj in ne kasneje niso imele in nimajo problema. Če jih potrebujejo seveda, če ne, jih pač zrušijo. Tudi pri sedanjih članicah EU, ki se po demokraciji ne razlikujejo prav bistveno od Jugoslavije, glede tega kakšnih hujših zadreg ni.
Pravica do samoodločbe v Jugoslaviji nikoli ni bila definirana v zakonodajni obliki. O tem, kako jo interpretirati, ni nobenega sklepa jugoslovanskih federalnih političnih ali sodnih organov (še najbližje je bilo temu zvezno ustavno sodišče ob sprejemu amandmajev na slovensko ustavo septembra 1989, pa še to zelo posredno). Nikoli ni bilo določeno, kolikokrat se jo lahko izrabi. Enkrat, dvakrat, trikrat? V kakšnem časovnem razmaku? Kolikokrat jo bodo v angleškem Združenem kraljestvu lahko - v nasprotju s Katalonci - porabili Škoti, čeprav tudi pri njih v sistemu pravnih pravil, ki ga razumemo kot »angleško ustavo« ni zapisana nikjer? Mar tudi Škote v neodvisnost žene slab ekonomski sistem? Na kateri stopnji nedemokracija in slab ekonomski sistem pravno postaneta upravičen razlog za odcepitev? In kdo to določi? Naj ponovim: definicija, da je Jugoslavija razpadla, je bila napisana šele po desetdnevnih spopadih v Sloveniji, predvsem pa po večmesečnih krvavih bojih na Hrvaškem. Potrebna sta bila razrušena in uničena Dubrovnik in Vukovar in množični poboji. Slovenska in hrvaška samostojnost nista posledica ustavne pravice do odcepitve v jugoslovanski ustavi, pač pa tam prelite krvi. Šele potem so, predvsem zaradi javnega mnenja, v tedanji ES reinterpretirali pogled na Jugoslavijo in jugoslovansko ustavo in nenadoma ugotovili, da se Slovenija in Hrvaška nista odcepili, pač pa, da je Jugoslavija razpadla. In, brez skrbi, našli bi pravno obrazložitev tudi, če pravice do samoodločbe v jugoslovanski ustavi ne bi bilo. Kot bodo našli pravno razlago v španski ustavi, ko bo padla odločitev (upajmo, da tudi tam ne zaradi krvi!), da ima Katalonija pravico do take ali drugačne suverenosti. In takrat bodo po nekaj letih zapora katalonski politični zaporniki tudi rehabilitirani ali pomiloščeni. Seveda, če ne bo prevladalo stališče, ki ga, enako kot slovenska in evropska politika, izraža tudi Peter Maček: preurejanje Evrope je končano, nam je uspelo, vi pa počakajte na naslednjo zgodovinsko priložnost, ko se bodo stvari rušile in postavljale na novo!
S črnogorsko samostojnostjo leta 2006 ne Slovenija in ne EU nista imeli nobenih težav, čeprav so razmere tam zelo podobne katalonskim. In to kljub sumljivi izvedbi in rezultatom plebiscita in problematični zakonodaji, ki med drugim ni dala pravice glasovanja Črnogorcem s stalnim prebivališčem v Srbiji ( v tistem času uradno okrog 70.000, neuradno mnogo več; neodvisnost pa je bila izglasovana z 230.000 glasovi proti 184.000 oz. 55% proti 45%). V nasprotju s Katalonijo je Slovenija črnogorsko samostojnost uradno in goreče podpirala (tajno pa v dogovoru z ZDA še precej prej). Ker sta pač tako zaradi političnega interesa določila Bruselj in Washington. Pravo se vedno prilagodi političnim odločitvam in ne obratno. Res pa med slovenskimi pravniki - kar se med drugim vidi tako v odnosu do Katalonije kot v fetišizaciji sodstva in povzdigovanja sodnikov v bogove, tudi takih, ki po obnašanju spominjajo na nore srednjeveške vladarje in njihove razsodbe - ne manjka gorečih zagovornikov nekakšnega pravnega totalitarizma. Po katerem bi bili, če bi prevladal, še vedno v srednjem veku in sodili čarovnicam, oblast pa bi bila dana od boga.
Peter Maček citira načelno jugoslovansko ustavno pravico, do samoodločbe in odcepitve, ne pove pa, kako jo definira. Kot pravico naroda, da živi v eni državi, za kar so se zavzemali Srbi? Pri čemer so jih Slovenci iz lastnih interesov podpirali, resda s sramežljivim pristavkom, da ne na škodo drugih, kar pa je bilo mogoče zgolj in izključno le v slovenskem primeru (npr. sestanek slovenske in srbske delegacije januarja 1991 v Beogradu, tajni obisk predsednika skupščine Franceta Bučarja in ministra za zunanje zadeve Dimitrija Rupla avgusta 1991 pri Dobrici Ćosiću v Beogradu). Jo razume kot pravico vseh Jugoslovanov, da odločajo o odcepitvi enega naroda? Ali morda kot pravico jugoslovanskih republik za samostojno državnost, za kar so se na koncu Jugoslavije (ne pa, na začetku, na drugem zasedanju Avnoja, ko so se republike šele ustanavljale) zavzemali Slovenci in Hrvati, čeprav sta bili Hrvaška in Bosna nacionalno mešani in je bilo jasno, kakšne bodo posledice? In če se zavzema za tovrstno interpretacijo: so imele potemtakem poleg republik pravico do odcepitve tudi avtonomne pokrajine? Ali morda manjšine? In če je niso, kako to, da so jo dodelili Kosovu (ne dovolijo pa mu logičnega nadaljevanja, to je združitve z Albanijo); Vojvodini pa ne? Kako to, da Albanci v Makedoniji in Črni Gori pravice do samoodločbe nimajo še danes; Srbi na Hrvaškem so bili v imenu hrvaške pravice do nje pregnani; tisti v Republiki Srbski pa za etnično čiščenje nagrajeni tako, da imajo praktično svojo državo? Kako to, da Sandžaku niso vrnili avtonomnega statusa, ki ga je imel že v Avnoju? In vse to v imenu iste ustavne pravice, ki jo citira Peter Maček.
Moje mnenje o španski demokraciji in španskem sodstvu se bo še naprej razlikovalo od mnenja Petra Mačka. Dve različni mnenji pač, zaradi česar se gotovo ni vredno spraviti k pisanju. Pri zgodovinskih zadevah, o katerih piše, pa bi mu dobronamerno predlagal, da ne meša mnenja s poznavanjem problematike. Vem, da je skušnjava velika, saj je to v Sloveniji prevladujoča praksa na mnogih področjih, od nogometa in zgodovine do medicine. Morda celo biologije. A je prav v zamenjevanju mnenj s poznavanjem in znanjem pomemben del odgovora na vprašanje, zakaj kot družba capljamo na mestu, v mednarodnih odnosih pa imamo status nenačelnega hlapčka, ki ga je mogoče uporabiti za karkoli.
