Kakorkoli, žal B. Repe svojo legitimno pravico do svoje politične opredelitve in podpore poskusu katalonske osamosvojitve od Španije argumentira na način, ki ga od zgodovinarja ne bi pričakovali. Med drugim se sprašuje in trdi: »Kakšna je torej razlika med Jugoslavijo in v njenem kontekstu Slovenijo ter Katalonijo? Razlika ni v pravu in ustavah. Je, tako kot vedno v zgodovini, v politični odločitvi. …« in pričakuje, da »Večina Slovencev zelo dobro razume, v čem je korelacija med katalonskim in slovenskim problemom.« Ali res? Če me zgodovinski spomin ne vara, je bila Socialistična republika Slovenija (SRS) ena od konstitutivnih republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), med drugim z ustavno zagotovljeno pravico do odcepitve (citiram: »Temeljno načelo I: Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, so se narodi Jugoslavije na podlagi svobodno izražene volje v skupnem boju vseh narodov in narodnosti v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji v skladu s svojimi zgodovinskimi težnjami …«).
Kraljevina Španija je enovita ustavna monarhija, ki pa jo sestavljajo avtonomne skupnosti (17) in dvoje avtonomnih mest. Statuti avtonomnih skupnosti zagotavljajo ne le visoko raven kulturne avtonomije (uradni jeziki itd.), temveč tudi lastne vlade in parlamente z ustavno ter statutarno določenimi pristojnostmi, vendar brez pravice do odcepitve (155. člen španske ustave). Druga pomembna razlika je ta, da je Kraljevina Španija parlamentarna demokracija z večstrankarskim sistemom in sodobno, učinkovito tržno ekonomijo, zasnovano na pluralnosti lastnine. SFRJ oziroma SRS sta bili nasprotno nedemokratični, enostrankarski politični tvorbi z neučinkovito, tako imenovano »dogovorno« ekonomijo, ki je temeljila na družbeni lastnini. Tretja in četrta bistvena razlika pa so notranje politično-ekonomske okoliščine v tedanji SFRJ in sedanji Španiji ter seveda zunanjepolitične razmere, ki so sovpadale s politično emancipacijo vzhodnoevropskih socialističnih držav po padcu Berlinskega zidu in razpadom nekaterih (SFRJ, Sovjetska zveza – SZ in Češkoslovaška).
Zgodovinar Božo Repe med drugim izpostavlja nacionalizem kot bistveni razlog za razpad SFRJ in pri tem spregleda, da je bila razrast nacionalizmov v precejšnji meri posledica neučinkovitosti socialističnega ekonomskega sistema in zato nacionalnih egoizmov (nerazviti, domnevno izkoriščenje itd.). Žal je nacionalizem postal priročno politično sredstvo tedanjih komunističnih političnih elit (republiških in pokrajinskih) za partikularno reševanje vrste problemov, tudi lastnih za politično preživetje (tako imenovani sestop z oblasti), na račun skupne države. Da bi bolje razumeli razpad SFRJ, se bo treba še zakopati v zgodovinske arhive, ko se bodo ti odprli, in ne preprosto za vse, kar se je zgodilo, okriviti le enega od takratnih političnih akterjev, to je Slobodana Miloševića. In še ena bistvena razlika je očitna: razpad SFRJ je hkrati koreliral s spremembo družbenopolitičnega sistema, vznikom parlamentarne večstrankarske demokracije in uvedbo tržne ekonomije, o čemer v katalonskem primeru ne moremo govoriti.
Naj sklenem: če je Kraljevini Španiji in EU pri reševanju katalonskega vprašanja lahko kaj za zgled, je to le nauk iz razpada SFRJ o tem, kako se takšnih problemov ne rešuje. Prej bi lahko pozitiven zgled iskali v procesih nastanka novih držav iz komunističnih SZ in Češkoslovaške. Za konec se je treba strinjati, da gre v primeru Katalonije za politični problem, ki ga je treba reševati s političnimi sredstvi, in ne represijo.
PETER MAČEK, Brezovica pri Ljubljani