Ko 15 šolarjev vstopi v podružnično šolo Prežganje, na vratih najprej zagledajo število 130 – toliko let je lani praznovala šolska stavba. Potem se odpravijo po hodniku, osem jih zavije levo, sedem desno, in se posedejo na liliputanske stolčke, od koder zvedavo zrejo proti tabli in učiteljici. Ko smo jih obiskali, so bile na tabli številke. Ravno matematika in športna vzgoja sta se največkrat znašli na seznamu njihovih najljubših predmetov.
Menda je bila v tej najmanjši podružnični šoli v ljubljanski občini (glede na vpis v tem šolskem letu) prvič na obisku novinarska ekipa, in vodja podružnične šole Mirka Vršič nam je odstopila stol za učiteljsko mizo, da bi se začelo nekoliko drugačno spraševanje. »Zelo rada hodim v šolo. Najraje imam likovno vzgojo. Pa slovenščino. Hodim v tretji razred in rada bi bila cvetličarka,« je z umerjenimi stavki, kot bi deklamirala pesmico, v prvi klopi pogumno razlagala Ana.
Pred prelomnim letom
Ostali so jo z velikimi očmi poslušali in čakali, da pridejo na vrsto, nekateri pa v nasprotju z duhom našega časa pokazali zanimanje za časopise. »Kje bo članek objavljen? Kje se kupi časopise?« so spraševali. Blaž in Vid sta povedala, da pred poukom in po pouku rada igrata šah, ki je razprostrt čakal v ozadju, o svojih željah in zanimanjih so govorili tudi ostali. Med najbolj zgovornimi je bila Liu, ki je najstarejša učenka na šoli, en dan starejša od Blaža, s katerim sta edina četrtošolca. Prihodnje leto bo zanju prelomno. V peti razred bosta že hodila v šolo v Sostrem. Vsak dan ju bo kombi pripeljal na avtobusno postajo, nato pa avtobus v Ljubljano. »Malo me je strah. Ker je tam veliko učencev. Tukaj učiteljica vsakemu veliko pomaga, tam bo pa več otrok. Enkrat sem že bila v šoli v Sostrem in je vse bolj glasno, tukaj pa je več tišine,« je povedala. Sicer se z vrstniki iz drugih šol družijo tudi zdaj, na popoldansko varstvo jih namreč kombi vozi v Besnico.
Liu ima rada likovno vzgojo. Pa tudi obe obšolski dejavnosti – ročne spretnosti in dramski krožek. Na materinski dan vsako leto priredijo okoli 40 minut dolgo predstavo. Potem ko so zapeli pesem o čebelicah, ki so jo vključili v predstavo, je njihova učiteljica razložila, da je način dela na tako majhni šoli precej drugačen od tistega na večjih. Imajo namreč le dva oddelka, v enem sta prvi in drugi razred, v drugem tretji in četrti. »Uvod in zaključek ure je skupen. Potem pa ena skupina dela na glas, druga potiho,« je dejala Mirka Vršič in dodala, da že kar nekaj časa ne velja, da podružnično šolo obiskujejo le otroci s kmetij, kajti v zadnjih letih se je v te kraje priselilo precej družin.
Iz njenih besed in komunikacije z otroki je bilo vidno, da učenci ne spominjajo na male menedžerje z natančno določenim urnikom, kot se morda kje drugje zdi marsikateremu staršu. A so kljub temu otroci še kako aktivni. Zunaj imajo manjše športno igrišče, za šolo pa vrt. Poleg je hiša, v kateri shranjujejo razno orodje, pa tudi star papir. Tu so vse do leta 2014 živeli učitelji, ki so prišli na delo, nazadnje prav Mirka Vršič, ki se je pred tremi desetletji sem preselila iz okolice Ptuja.
Od tistih časov se je marsikaj spremenilo. To še bolje ve učiteljica Anica Skubic, ki poleg Mirke Vršič, učitelja angleščine Jana Gačnika, hišnika Marjana Bučarja in kuharice Valentine Avbelj sestavlja šolski kolektiv. Že sama je gulila klopi v teh prostorih: »Včasih smo otroci k pouku pešačili, nekateri tudi iz pet kilometrov oddaljenih krajev.« Prav tako so imeli kombinirani pouk. Drugače je bilo po drugi svetovni vojni. »Takrat je bilo v šoli okoli 160 otrok. Ker ni bilo prostora, so imeli pouk tudi v župnišču in še kje,« je dejala.
Proti ograjam
To pa ni le najmanjša, ampak tudi ena najstarejših šol v občini. »Ustanovljena je bila 20 let po sprejetju šolskega zakona, ki je nalagal, da je treba šole postaviti, kjer je v obsegu ure hoda vsaj 40 šolajočih se otrok,« je povedala Mojca Pajnič Kirn, ravnateljica Osnovne šole Sostro. Dodala je, da je otrokom iz Prežganja v petem razredu morda nekoliko težje, ker se morajo vključiti v večjo skupino, a da večjih težav vseeno nimajo in da so praviloma bolj prilagodljivi in potrpežljivi kot vrstniki. Tega se učijo v kombiniranih oddelkih, kjer, kot je dejal Jan Gačnik, ni druženja po starosti.
To se mu zdi dragoceno, prav tako kot Mojci Pajnič Kirn, ki ni naklonjena postavljanju ograj okoli šole niti mej med učenci in razredi. »Ograja ne rešuje težav. Otroke je treba naučiti, da bodo sami znali postaviti mejo. Ograjo je lahko postaviti, težje je otroka naučiti, da ne bo šel na cesto, vendar je naša naloga prav to,« je sklenila.
