»Primerjalno z drugimi državami bi težko odgovorila, bi pa rekla, da se je kultura pisanja življenjepisov zelo izboljšala v času, odkar se sama ukvarjam s tem,« na neposredno vprašanje, ali smo Slovenci dobri pisci življenjepisov in se znamo v pravi luči predstaviti delodajalcu, odgovori Špela Pogačnik Nose, koordinatorica Nacionalnega centra Europass pri Centru RS za poklicno izobraževanje, s katero smo se pogovarjali na ljubljanskem Kariernem sejmu MojeDelo.com.
»Izhodišče pisanja življenjepisa je, da oseba na drugi strani o nas ne ve nič,« poudarja Pogačnik-Nosetova. Pozor: ob tem bi marsikdo pomislil: »Aha, torej se moram kar najbolje predstaviti.« Drži, ampak s pravilno izbranimi podatki. Kadrovik nas ne bo spoznal bolje, če bomo v življenjepis natrosili kup podatkov in informacij, ki z delovnim mestom, na katero se prijavljamo, nimajo zveze. Zmešnjava je še večja, če pri tem osebi na drugi strani prepustimo izbiro, da v množici nanizanih informacij izbere takšne, ki nam bodo prinesle službo. Takšen scenarij se za iskalca zaposlitve običajno ne konča uspešno…
»Ko se prijavljamo na delovno mesto, se moramo zavedati, da oseba na drugi strani nima časa, zanimajo jo le bistvene stvari glede izkušenj, izobrazbe. Predstavljati si morajo človeka, ki dobi – pa to je nizka številka – 100 prijav, na razpolago pa ima štiri ure časa. Življenjepis naj zato oblikujejo tako, da je že v prvi sekundi opazno, da je dobro pripravljen. Hitro se namreč opazi, ali je življenjepis nametan na hitro skupaj ali pa je skrbno pripravljen.«
Branje v sekundah
Dobra novica je, da se veščine pisanja življenjepisov lahko priučimo. Kaj pa bo naredila oseba srednjih let, ko se znajde na trgu dela in nima izkušenj s pisanjem življenjepisov? »Ker ne bo vedela, kaj pričakuje druga stran, bo v življenjepis napisala vse – pa naj ponudnik izbere iz tega, kar potrebuje.« Na tej točki je koristen podatek, da se čas, ki ga kadroviki namenijo za prebiranje življenjepisov, meri v sekundah; pet, sedem ali deset sekund. »Informacije so različne, ampak vse, ki jih poznam, ga merijo v sekundah. Ko pregledujem življenjepise, naredim najprej hiter pregled in najbolj odbijajoče je, da je vse zapisano v enem kosu. To pomeni, da se mora kadrovik prebijati skozi tekst in iskati poudarke. Dolgi teksti običajno vsebujejo ogromno nepomembnih podrobnosti,« opozarja na eno večjih napak, ki kadrovike odvrne od prebiranja življenjepisov, sogovornica, ki občasno tudi sama prebira življenjepise in nato ljudem svetuje o potrebnih ali smiselnih popravkih in spremembah.
Napredek na področju pisanja življenjepisov v Sloveniji se je zgodil predvsem v času zadnje gospodarske krize, med letoma 2012 in 2014. »Takrat so se zaposlitveni sejmi zelo usmerili v izobraževanje, tudi delodajalcev je bilo manj kot danes. Med delodajalci in delojemalci se je povečalo zavedanje, kako pomembno je tudi osebno trženje na trgu dela,« pogled v nedavno preteklost strne Pogačnik-Nosetova.
Kje pa smo danes pri pisanju življenjepisov? Za delovna mesta za višjo izobrazbo so življenjepisi že zelo dobro napisani, največ težav pri tem je pri skupini s srednješolsko izobrazbo (V. stopnja). Podatki kažejo, da je 80 odstotkov objavljenih delovnih mest do V. stopnje, na trgu pa so največje potrebe prav po iskanju kadra te skupine.
Za zapisano smo odgovorni sami
Iskalci (nove) zaposlitve se morajo zavedati, da je običajno prav življenjepis vstopnica, prvi vtis, ki ga potencialni delodajalec dobi o kandidatu za delovno mesto. Spletni urejevalnik Europass lahko uporablja vsak sam, če pa imajo ljudje težave ali si enostavno želijo mentorja na tem področju, so jim po Sloveniji na voljo karierna središča zavoda za zaposlovanje, kjer so na voljo tako računalniki kot tudi svetovalci, ki lahko pri pripravi življenjepisa pomagajo. Pomoč lahko poiščejo tudi v kadrovskih agencijah, medtem ko regionalni karierni sejmi ponujajo priložnost, da ljudje življenjepis prinesejo v vpogled strokovnjakom.
Pravijo, da fotografija pove več kot tisoč besed. Ali v življenjepis vključimo fotografijo ali ne in kakšna je praksa pri nas? »Veliko ljudi pri nas vključi fotografijo in kadrovskim agencijam po mojih informacijah to ustreza. Se pa mora iskalec zavedati, kakšno fotografijo je dobro vključiti v življenjepis. Pomembno je, da je nova: če izbereš sliko, ki ni skladna z današnjo pojavnostjo kandidata, se avtomatično sproži učinek napihovanja. Iz tega kadrovik lahko sklepa, da če ni verodostojna že fotografija, to velja tudi za zapisane podatke v življenjepisu.« Fotografija je eden od dejavnikov, ki lahko izločijo kandidata, če ni primerno izbrana, je jasna sogovornica. Svetuje, naj se kandidati pred izborom fotografije posvetujejo z drugimi. Ljudje namreč sami sebe vidimo drugače, kot nas vidijo drugi, še enega od pomembnih dejavnikov izpostavi Pogačnik-Nosetova. Zato je koristno, da kandidati poiščejo več povratnih informacij – vsak nam pove nekaj drugega, saj nas poznajo z različnih plati. Iz vsega tega zbira povratnih informacij pa moramo sami ustvariti primerno zgodbo, ki jo bomo posredovali delodajalcu.
Eno ključnih sporočil, na katero ne bi smeli pozabiti iskalci zaposlitve, je, da je odgovornost vedno na posamezniku, poudarja Pogačnik-Nosetova. »Najpomembnejša je osebna odgovornost človeka – to je sporočilo, do katerega sem tudi sama prišla na seminarju, na katerem sta sodelovala kolega Peter Bruva in Uroš Kopavnik, ki se ukvarjata s kariernim svetovanjem. Da človek prevzame osebno odgovornost, velja tudi pri odločitvah, katere podatke vključi v življenjepis. Karierni svetovalec se lahko pogovarja s kandidatom, mu svetuje in pregleda življenjepis, ampak končni izdelek je vedno odgovornost iskalca zaposlitve. Zato besede 'to mi je rekla karierna svetovalka' ne zdržijo. Na koncu si ti tisti, ki je nekaj napisal, in moraš za tem stati, ti se moraš s tem predstaviti razgovoru in ti si tisti, ki s temi podatki išče delo.«
______________________________
Največje napake
Spletni urejevalnik Europass pomaga pri strukturiranju, vodenju razmisleka o vsebini življenjepisa, kar kandidatu omogoča, da se posveti dobri vsebini. V pripravo dobrega življenjepisa je namreč treba vložiti dovolj časa, saj ga ne napišete v eni uri. Poleg tega Pogačnik-Nosetova svetuje, da pripravite več različic življenjepisa. Pomembno je, da sami sebe omejite z dolžino, saj bo s tem večja verjetnost, da bo končna različica jedrnata in z bistvenimi podatki. Srce življenjepisa so delovne izkušnje, dolžina življenjepisa pa naj z najpomembnejšimi gradniki ne presega dveh strani. Europassov življenjepis sestavlja pet osnovnih gradnikov, če pa se iskalec zaposlitve odloči ustvariti svoj življenjepis, naj vsebuje vsaj tri osnovne gradnike: osebne podatke, delovne izkušnje in izobraževanje (Europassov vsebuje še vrsto prijave in kompetence). Najpogostejša napaka pri pisanju življenjepisa je, da se kandidati preveč osredotočijo na osebno zgodovino (podroben opis, kje je bil rojen, kje je obiskoval osnovno šolo in podobno), namesto tega naj raje začnejo pri zadnjih in najpomembnejših dosežkih v karieri in šele potem nanizajo pretekle izkušnje. Druga največja napaka so nejasni opisi, delodajalcem pa je neprivlačno tudi pretirano napihovanje določenih dosežkov, njihovo ponavljanje in pretirano naštevanje. V življenjepisih je mogoče opaziti tudi skrb ljudi za časovno linearnost pri naštevanju delovnih izkušenj, ki jih naštevajo v sosledju, brez »lukenj«. Pogačnik-Nosetova poudarja, da delodajalcev ne zanima vrsta kratkotrajnih delovnih izkušenj, ampak predvsem dolgotrajne in tiste, s katerimi ga boste prepričali, da ste sposobni opravljati delo, za katero se prijavljate.
