Poskušal sem združiti dve stvari, ki ju imam rad, gledališče in demokracijo. Na prvi pogled se zdi nasprotje med njima nepomirljivo: gledališče je morda najbolj avtokratska oblika umetnosti, dogajanje tu vselej določa neka višja avtoriteta – režiser, igralci… Kar predstavljajte si, v dvorani je tristo ljudi, a le peščica jih ima pravico govoriti, vsi drugi morajo biti tiho, sedeti v temi, dopuščeno jim je samo to, da na koncu ploskajo. Če to sliko prenesemo na družbo, dobimo popolno podobo diktature. Kako nasloviti tematiko demokracije v okolju, ki povsem nasprotuje njenim osnovnim načelom? Želel sem, skratka, zasnovati predstavo, ki bi bila demokratična na način, da bi v njej lahko sodeloval vsak, ki bi si to želel, pri čemer pa ne bi bil podrejen običajni gledališki hierarhiji, nosilcem moči, kot so dramatik, režiser in igralci.
Toda gledalec ima tu vseeno opraviti z neko vnaprej dano predlogo…Drži, vendar ga nihče v nič ne sili – lahko bere besedilo ali pa ne, lahko ga prebere le delno ali si izmisli svojega, lahko zgolj opazuje... Ima vso svobodo, da stori, kar hoče, in na tak način sem gledalca razbremenil vsakršne podrejenosti avtoritetam. Po drugi strani pa se mi je zdelo smiselno, da odgovornost za izvedbo predstave, ki tematizira željo po družbenih spremembah, prevzamejo tisti, ki jih to zadeva – če hočeš, da se nekaj zgodi, moraš za to tudi kaj storiti.
Besedilo Države ima v osnovi obliko fiktivnega poslovilnega pisma Plamena Goranova, fotografa, ki se je leta 2013 zažgal v Varni med protesti proti korupciji in političnemu sistemu. Težko si predstavljam, da bi lahko forma še bolj neposredno odražala vsebino…V vseh svojih dramah, tudi tistih, napisanih za igralske zasedbe, poskušam čim tesneje preplesti obliko in vsebino. V primeru Države sem imel zasnovo uprizoritve že v glavi, potreboval sem le še vsebino, ki bi ustrezala premisleku o tem, kako naj deluje pravična družba. Naključje je hotelo, da sem jo našel v pretresljivi gesti Goranova, in skozi njegovo usodo je lahko zaživela tudi izbrana forma.
Zakaj ste se pred leti odločili, da v domovini ne boste več izdajali svojih del v tiskani obliki, temveč jih boste raje objavljali na spletu?Razlogi so bili do neke mere osebni, delno pa so izhajali iz razmer v Bolgariji, zaradi katerih nisem več videl smisla v objavljanju pri založbah. Pri nas namreč izide na kupe knjig, ampak v zelo nizkih nakladah, avtorji zanje ne dobijo skoraj nič honorarja, tudi prebere jih sila malo ljudi, kaj šele kupi – večinoma se jih razdeli med prijatelje in kolege. Zakaj bi se torej sploh ukvarjal s tem? Zaradi domnevnega družbenega ugleda, zato da bi videl svojo knjigo v knjigarni? Preprosto nisem več hotel biti del te igre, tega privida literarnega dogajanja, ki pa od pisca po drugi strani zahteva nenehno ponujanje svojega dela založnikom, urednikom ali bralcem; biti moraš svoj lastni agent in promotor, kar pa mi ni blizu – tega ne znam in se mi celo upira.
Kakšne so bile posledice tega izstopa iz sistema?S tem, ko sem svoja besedila ponudil prosto dostopna na svoji spletni strani, sem dosegel kar spodoben krog bralcev, nekaj tisoč na leto, pri čemer lahko obiskovalci moje delo podprejo s prostovoljnim prispevkom. Prijatelji so me sicer svarili, da je takšna ureditev podobna samomoru, češ da mi nihče ne bo nič plačal, vendar se je izkazalo, da ni tako. Seveda večina bralcev ne prispeva nič, nekateri pa – in v resnici je teh donacij več, kot bi dobil honorarjev od knjižnih izdaj. Še ena posledica je ta, da moja besedila ne dobivajo recenzij, saj jih kritiki ne jemljejo kot enakovredna tiskanim knjigam.
Pa vaše drame v Bolgariji uprizarjajo?Izključno na manjših neodvisnih prizoriščih, v institucionalnih gledališčih pa ne; ta tudi sicer niso ravno naklonjena domači dramatiki. Gre namreč za izrazito zaprt gledališki sistem, ki ga že dolga desetletja leta nadzorujejo isti ljudje, ti so si medtem vzgojili tudi naslednike, katerih razumevanje gledališča je enako ozko. V ta okvir je težko prodreti, še težje pa je v njem narediti kaj novega, kar bi odstopalo od ustaljenih konvencij. Imamo recimo domače dramatike, ki so v zadnjih tridesetih letih že postali del kanona, o njih učijo v šolah, toda njihova dela v tem času niso videla odrov gledaliških ustanov; še manj možnosti za to pa imajo seveda drame mlajših avtorjev.
Kaj je razlog za takšno stanje?Predvsem gre za skrajno togo razmišljanje o tem, kakšno bi moralo biti gledališče. Mreža javnih gledaliških ustanov je razvita in dobro podprta, vendar zazrta v klasiko in večne tematike lepote, moralnih dilem, hrepenenja, izogiba pa se sodobnim družbenim vprašanjem. Zgolj kot primer: Bolgarija je država, katere prebivalstvo zaradi nizke rodnosti ter izseljevanja upada najhitreje na svetu, hitreje kot v Siriji ali Sudanu, pa tu ni ne vojne ne naravnih katastrof. Toda v institucionalnih gledališčih o takih rečeh ne boste slišali nič, tam še naprej živijo v mehurčku abstraktnih vrednot, daleč od resničnosti, ki nas obdaja.
