V Dobovcu so več let sestavljali in gradili aktualno zgodbo, s katero so resneje kot kateri koli slovenski klub pred njimi izzvali nedotakljive z vrha Evrope. Pred štirimi leti so v Madridu potipali nivo, ki ga predstavlja elitna šestnajsterica, lani so v Litvi že resno tekmovali in osvojili drugo mesto v skupini, letos so se v Moskvi odločno podali v boj za prvi in premierni slovenski nastop na spomladanskem finalnem turnirju lige prvakov. Ampak tu se je začela druga zgodba, ki je nazadnje pokazala razliko med željami in realnostjo. Lahko bi ji rekli tudi: majhni lahko pridete do tu, vrh je vendarle rezerviran samo za največje.
Vseeno pa se je moral ruski podprvak, moskovski KPRF, potruditi v prav vseh pogledih, da je naredil preobrat, ko je bil še v 33. minuti tekme izid 2:2 in je imel vozovnico za polfinale v rokah Dobovec. Moral je vložiti vse adute, morda tudi kakšnega jokerja, ki ga je imel pripravljenega za scenarij, kakršen se je obetal še sedem minut pred koncem. Bi mu lahko rekli sojenje v ključnih trenutkih? Verjetno pretežke besede, ampak kar nekaj je bilo drobnih pokazateljev v to smer. Če poenostavimo: Rusi si enostavno niso smeli privoščiti, da bi jih majhni Slovenci, ki bi jih vse spravili v eno moskovsko okrožje, še enkrat ponižali kot v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Prav tu je morda najti vse tisto, čemur smo rekli, da Rusi niso zanemarili prav nobene podrobnosti, ki so se nazadnje sestavile v mozaik zmagovitega preobrata.
Je pa res, da je Dobovcu v ključnih trenutkih ponagajala tudi športna sreča, ki jih je morda »poljubila« na kakšni od prejšnjih tekem na poti prebijanja pod evropski klubski vrh. Bili so torej blizu, v Moskvi bi se lahko pisala zgodovina slovenskega klubskega futsala, v rokah so imeli priložnost generacije, ki se bo težko ponovila. Ampak za vzpon čisto na vrh je očitno treba znati kaj več od samega igranja na parketu.
S tem, da so v klub pripeljali reprezentanco, so sicer naredil tako rekoč edini možni korak, ki ga slovenski klubski futsal še lahko naredi za stik z vrhom Evrope. Zgodbo, o kateri je nekoč razmišljal že selektor reprezentance Andrej Dobovičnik, so zaokrožili s hrvaškim trenerjem Kujtimom Morino. Ja, spet tujec na čelu mednarodno uspešnega slovenskega športnega projekta, ki pa je postavil jasna pravila igre, amatersko ekipo postavil na profesionalne temelje in jo odpeljal proti meji mogočega, dlje kod kdor koli pred njim.
Dvoranski nogomet je to jesen mednarodno najuspešnejši produkt NZS – ja, navsezadnje tudi ob ugodni reprezentančni poziciji za preboj na premierno svetovno prvenstvo. Ob neuspehih klasične reprezentance je vlečni konj, vseeno pa medijsko in sponzorsko ostaja v njeni senci, česar ne more spremeniti noben rezultat.
