Radičev shod v Dol. Lendavi.
Ali je bil Radić res tako naiven, da je mislil, da pade celo Prekmurje pred njegove noge, kakor je to med drugim naglašal g. Matošić v »Jutarnjem listu« in »Obzoru« in ga je to pripravilo do tega, da se je podal na tako dolgo pot, ali pa se mu je zahotelo zabave. Dejstvo je, da je prišel in za nas je dobro, da nas je obiskal, kajti po njegovem osebnem nastopu lahko še z večjo gotovostjo trdimo, da je Prekmurje slovensko in hoče ostati slovensko. (…)
Radić in naši »neodvisni« radičevci so pričakovali zmagoslavje, a niso ga doživeli. Par mažarskih »eljen«-ov, ki pa jih je od časa do časa zadušilo kričanje proti Radiću, to je bilo vse. Nastopili so maloštevilni Radićevi pristaši, Prekmurje pa je molčalo. To je tudi razumljivo. Prekmurski narod je govoril dne 29. avgusta in takrat je izjavil: slovenska mati nas je rodila, slovenska kri se nam pretaka po žilah, zato je vsak izdajica, ki govori drugače. Prekmurje je takrat izreklo svojo sodbo. Ta sodba je neizpremenljiva, zato je Radić zastonj pričakoval, da bo sprejet z odprtimi rokami. Sodba je ena in ta je bila že prej izrečena.
S ponosom lahko trdimo, da je naš narod politično dozorel. Bali smo se, da nasede kričeči reklami z Radićevim imenom. Strah je bil prazen. Radić je doživel poraz in mi mu zagotavljamo, da ni daleč čas, ko izgubi tudi teh par tisoč glasov, ki jih je dosedaj dobil. Njegov osebni nastop v Murski Soboti in D. Lendavi nam je porok za to.
Slovenec, 18. novembra 1926
Radićevci za priključitev Prekmurja Hrvatski
»Dom« prinaša poročilo o Radićevih shodih v Prekmurju, ob tej priliki pa objavlja nekako oficijozno stališče HSS glede Prekmurja in Prekmurcev, pri čemer utemeljuje radićevsko trditev, da Prekmurci niso Slovenci.
Ti prekmurski Vendi, pravi Radić, govore posebno narečje, ki je povsem blizu medjimurskemu in ki je bližji hrvatski zagorski kajkavščini kakor pa slovenskemu književnemu jeziku. (…) Radič pravi nadalje, da stoji HSS na stališču, naj se ljudstvo v Prekmurju potom plebiscita izjavi, kam hoče, ker da sta njegova shoda v Murski Soboti in Dolnji Lendavi brezdvomno dokazala, da je že sedaj devet desetin seljaškega naroda za hrvatski jezik in za pripojitev k Medjimurju. (…)
Mi se ne bomo bavili z jezikoslovnimi znanostmi St. Radića, ker jih lahko vsakdo primerno oceni, pričakujemo pa odgovor šolane gospode v SKS na navedena Radićeva izvajanja. Radić očividno pozablja, da se v slovenskih, torej tudi v prekmurskih šolah otroci uče tudi srbsko-hrvatskega jezika in da je tudi slovenščina državni jezik, s katerim se ne pride lahko samo v Varaždin ali pa med zagorske kajkavce, ki so jezikovno dejansko bolj Slovenci kakor Hrvati, ampak po vsej državi.
Jutro, 19. novembra 1926
Gospodu Radiču.
Stjepan Radić je politik, ki misli, da se okolu njega vrti ves svet. Zato je razumljivo, da se je samemu sebi zdel silno važen, ko je poiskal dr. Korošca in mu prigovarjal, naj vstopi v vlado. Ker naš načelnik ni Radića takoj objel in poljubil ter za njim stekel v vlado, je gospod Stjepan Radić jako užaljen. Zato znaša zdaj svojo jezo v »Domu«, kjer s silno važnostjo pripoveduje, kaj je bil vse dr. Korošcu ponudil in kako strašno grdo je naredil dr. Korošec, da Radićevih ponudb ni sprejel. (…)
Vrat v vlado ne bo Slovencem ne odpiral ne zapiral Stjepan Radić. Nujna državna potreba je, ki nas bo poklicala, kajti brez zadovoljitve naših naravnih narodnih prav se država ne more zdravo in normalno razvijali. Če bi pa sledili političnemu zgledu g. Radića, bi mizerni položaj, v katerega je prišla država po njegovi sterilni kombinaciji z radikali, le še poslabšali.
Slovenec, 21. novembra 1926
Radičeva demagogija.
Na neke trditve, ki jih je g. Stjepan Radič na svojem mostarskem shodu izrekel o dr. Korošcu, objavlja belgrajska »Politika« sledečo izjavo dr. Korošca:
Nikdar se nisem sporazumeval niti sporazumel s Pašičem in Pribičevičem, da se Hrvati obglavijo in izbrišejo, pa da se stvori ena oblast, ki bi bila do Reke slovenska in odtam dalje vse srbska, Hrvatska pa da bi bila v enem kotlu, v eni dolini v Zagorju, popolnoma odrezana od celega sveta. Ravno tako ni res, in o tem se more prepričati vsak, ki zna brati, da je vse to v ustavo sprejeto in da tam stoji napisano, kakor je g. Radić v Mostaru trdil. Niti vladna ustava, za katero jaz in moji slovenski in hrvatski prijatelji nismo glasovali, ne vsebuje take razdelitve države, še manj pa ustavni načrt, ki ga je predložil parlamentarni klub slovenske in hrvatske ljudske stranke.
Že davno se ne čudimo več, če govori g. Radić pred hrvatskim narodom take in enake gorostasne neresnice, čudim pa se hrvatskemu narodu, da take neresnice od svojega političnega prvaka mirno posluša. Demokracija, ki se opira na tako neresnično ali na tako veliko nevednost širokih narodnih mas, ne more dobro učinkovati v državni politiki, – kar je po mojem prepričanju tudi en vzrok več, da ne moremo priti do konsolidacije naših notranjih razmer. (…)
Slovenec, 24. novembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib