K vprašanju o enotnem knjižnem jeziku
V št. 99. »Slov. Naroda« je obravnaval inž. Ferjančič vprašanje glede enotnega jezika. Dejstvo, da je separatizem nevzdržljiv in da moramo priti do skupnega jezika in do skupne kulture, je tako jasno, da je ni treba še posebe utemeljevati. (…) Slovenci, Hrvatje in Srbi smo en narod ter smo se zaradi tega tudi združili. To združitev pa je treba izvršiti popolnoma, torej tudi glede književnega jezika. Čim preje to izvršimo, tem bolje za nas. (…)
Srbohrvaščina bi se naj proglasila kot jugoslovenski jezik; vporaba slovenskega narečja naj bi se začela v književnosti polagoma opuščati, dokler bi ne napravila končno popolnoma prostor srbohrvatskemu jeziku. (…)
Hrvatske in srbske slovnice naj bi se imenovale v vseh novih izdajah »jugoslovenske« slovnice. Vsa tri plemena naj bi se imenovala skupno »Jugosloveni«, prav tako naj bi se delovalo na to, da bi se dalo državi sami čimnajprej ime »Jugoslavija«. (…)
Za šolske knjige bi se lahko rabile takoj tudi hrvatske ali srbske knjige, ki naj bi zamenjale v novih izdajah besede »hrvatsko« ali »srbsko« z besedo »jugoslovensko«.
Slovenski listi naj bi se naprosili, da bi takoj začeli prinašati članke tudi v jugoslovenščini (z latinico) in sicer vedno bolj pogosto, s čemer bi se čitajoče občinstvo igraje privadilo enotnemu jeziku.
Na ta način bi se ujedinjenje izvršilo brez posebnih težkoč v prav kratkem času. (…)
Mi smo Jugosloveni in se ne bomo posrbili, ne pohrvatili, pač pa bomo sprejeli za svoj jugoslovenski jezik pravopis in slovniške oblike večine našega naroda v zavesti, da bi imeli baš ta književni jezik že zdavnaj, da nas ni meč Bavarcev in Frankov svoječasno odcepil od ostalih sorojakov. (…) U. F.
*) Ne strinjamo se s pisčevimi izvajanji, priobčujemo pa ta-le članek, ker je nam na tem, da se vprašanje o enotnem književnem jeziku vsestransko pojasni in razbistri. – Uredništvo.
Slovenski narod, 13. maja 1920
K prerekanju v jezikovnem vprašanju
Meseca novembra 1918 je obelodanil »Slov. Narod« prvi pamflet na naslov našega slovenskega jezika. Mislim, da je izšel izpod peresa »Prlekarja-Hrvata«, g. dr. Ilešiča. Takrat so vrgli prvi kamen na naš slovenski jezik. Kulminiral je pa napad v tem, da enostavno vržemo v koš svoj materni jezik, ker je seve to že antikvirano »narečje«, – kakor nazivlje naš jezik izumitelj »U. F.« v »Narodovi« številki 108, – kvečjemu še »poleg nekaterih svojeglavcev« (sic!) kaprica »starejših konservativcev« in utilitaristov. Temu prvemu kamenjanju je sledilo tekom lanskega leta še več kanonad, – mislim, da so bile štiri. (…) V boj sta posegla naposled s težkimi havbicami gospoda inž. Ferjančič in inicijalni U. F. (…)
Pred vsem trdi pisec članka, da je »separatizem nevzdržljiv«. Kdo pa je pravzaprav separatist? Mi Slovenci smo premagali tisočletne težkoče, ki so nam jih vsepovprek pred noge stavljali narodi tirani in konkvistatorji. – Mi smo si znali ohraniti naše »narečje«, kakor so si svoje ohranili pod turškim jarmom naši bratje Srbi. Pri ustvoru našega jezika je bilo zaposlenih nebroj slovničarjev, literatov in pesnikov. Vsesali smo si mili naš jezik v srce, v razum, v pojmovanje ideala »domovini«, bili smo srečni, čim smo čuli v tujini sladke zvoke svojega jezika. (…)
Gospod U. F. zahteva, da naj se vsak pravi rodoljub pridruži njegovemu naziranju. Po mojem mnenju je tisti pravi rodoljub, ki v prvi vrsti, ljubi svoj lastni jezik!
Slovence, Hrvate in Srbe so združile politične, geografične, gospodarske, sorodne in – last – not least – sile samoohrane in – obrambe. Ves slovenski narod je bil za zedinjenje, ampak izvzemši nekaj svojeglavnežev iz nasprotnega tabora pač nikomur ni prišlo na um, da gre tu v prvi vrsti za združenje v jezikovnem pogledu – na rovaš slovenskega »narečja«. Naj pribijem, da bi se Srb ali Hrvat gotovo zgražal nad supozicijo vsiljevanja enotne »slovenščine«! Tu ne pride v poštev maloštevilnost Slovencev, pač pa razvoj, kultura, zgodovina, ekspanzivnost Slovencev. (…)
Nikakor pa se ne morem prilagoditi logiki g. U. F., ki zaključuje svoj spis: »Mi smo Jugosloveni in se ne bomo posrbili, ne pohrvatili, pač pa sprejeli jezik večine našega naroda…«
Pisec sobotnega članka naj le še naprej žrtvuje lastno samoljubje; naše samoljubje nam diktira: quos ego… J. S.
Slovenec, 1. avgusta 1920
»En jezik in en narod«
Pod tem naslovom poroča beograjsko »Vreme«, glavno glasilo Jugoslovenske radikalne zajednice, katere sestavni del so tudi slovenčevci, o govoru ministra za socialno politiko g. Dragiše Cvetkoviča v Baru. Tam je imel g. minister shod JRZ in je med drugim razpravljal o zagrebškem sporazumu. Ob tej priliki je, dobesedno po »Vremenu«, dejal: »Dober Srb, dober Hrvat in dober Slovenec je istočasno tudi dober Jugosloven. En jezik in en narod, to je najboljše jamstvo in to je moč jugoslovenske države. Mi moramo ohraniti naše edinstvo in našo domovino«. »Vreme« še pristavlja, da je bil »govor ministra Cvetkoviča burno pozdravljen«. (…)
Jutro, 21. decembra 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
