Luka Šulić se je preizkusil tudi v rapu

Luka Šulić se po sedmih letih glasbenega ustvarjanja in koncertnih nastopov kot član 2Cellos vrača h koreninam v klasični glasbi s prvim samostojnim albumom The Four Seasons. Predelava znanih Vivaldijevih Štirih letnih časov je od ideje do nastanka trajala dve leti, a dlje, kot si je Luka začrtal, saj je ravno med snemanjem nepričakovano in kar nekaj dni prezgodaj prišla na svet hčerkica Hana, ki ji je album tudi posvetil.

Šulićeva izvedba vseh štirih najbolj znanih baročnih stavkov je prva v zgodovini, ki je prirejena za solista violončela. »Vivaldijevo mojstrovino imam rad že od malih nog in že od nekdaj sem jo želel odigrati na violončelo,« je naprej povedal Štajerec ob snidenju v prestolnici. »Kot če bi s pancerji igral nogomet… Laiku skušam razložiti, kaj pomeni igrati Štiri letne čase na violončelo,« še doda Luka, ki iskreno verjame, da se lahko vsak zaljubi v klasično glasbo. Naj spomnimo: rojen je bil v Mariboru, mama je iz Izole, oče iz Dubrovnika. V nadaljevanju nam še zaupa: »Moja mlada družina je bila eden glavnih razlogov, da sva si s Stjepanom vzela pavzo.«

A kljub temu sta s Stjepanom, s katerim sestavljata 2Cellos, pogosto v stiku. »Slišiva se skoraj vsak teden, ker imava občasno tudi kakšen zasebni nastop. Že zdaj pa načrtujeva, kaj bo čez dve leti, ko bo izšel nov album 2Cellos. Čeprav sva zdaj oba maksimalno osredotočena na samostojne projekte, morava biti v stiku.« Medtem ko je Luka umirjen, je Stjepan bolj divje narave, in tako se vzpostavi ravnotežje tudi med njima. »Saj to je tisto, zaradi česar je bil 2Cellos neke vrste glasbeni fenomen. Oba sva tako različna in ta dva različna pola se tako dopolnjujeta, da je to potem nekaj posebnega.«

Odličen občutek! To je neko potrdilo. Sploh če to narediš z glasbo, ki je klasična. Razprodati dvakrat Cankarjev dom s klasično glasbo ni lahko. To je velik uspeh in promocija klasične glasbe. Meni je sicer bila klasična glasba položena v zibelko. Ob tem sem odraščal in rastel. Zato sem tudi razvil to senzibilnost, simpatijo do klasične glasbe. Res pa je, da če se klasična glasba predstavi, če se izberejo kompozicije, ki so dejansko zanimive za širšo množico, se lahko vsak zaljubi v klasično glasbo.

Ne sme se pretiravati s klasično glasbo, ki ni zanimiva in ki konec koncev ni niti kakovostna. To se pa dostikrat počne, sploh na klasičnih koncertih se igra nekaj samo zato, ker je klasično, ne izbere se pravega repertoarja in potem normalno, da izpade dolgočasno. Če pa se izbere na primer mojstrovino Štirje letni časi, ljudje jo tudi poznajo, ker je res mojstrovina, je druga zgodba. Nisem izbral kakšnega drugega Vivaldijevega koncerta, ki je zagotovo tudi dober, ni pa na nivoju mojstrovine, kot so Štirje letni časi. To je bistvo. Potem je tu še karizma, ki jo imaš kot izvajalec. Za izvajalce je pomembno, da ima tudi karizmo, da privabi množico, da ko te poslušajo, obnemijo. V klasičnem svetu pa ni veliko takih osebnosti. Na žalost jih je vedno manj.

Jaz upam, da je res tako. Ne vem, kakšna je situacija, ker moja publika ni samo klasična. Ne bi vedel, kakšna je situacija v strogo klasičnih krogih. Upam pa, da je vedno boljše.

Mislim, da je bila celo ena od prvih kaset, ki smo jo imeli, ravno Štirje letni časi, in smo jo poslušali v avtu. Odkar sem se rodil, me spremlja klasična glasba. Ker so tudi starši glasbeniki, smo doma igrali ali poslušali klasično glasbo.

Res je, da sem imel fazo, ko sem poslušal hiphop, ampak to predvsem zaradi starejšega brata, saj on producira elektronsko glasbo in je konec devetdesetih imel svojo hiphop, rap skupino. S številnimi slovenskimi raperji je sodeloval, tako da sem nekaj časa poslušal tudi rap. Ampak klasika je bila vedno številka ena.

Sem, na žalost, ampak to se ni slavno končalo. Boljše, da tega ne slišite. (Smeh.) Snemal sem se na diktafon. Upam, da nikjer ne dobite tega posnetka. (Smeh.)

Sestra je res pridna, sicer je 10 let mlajša od mene. Violino igra od svojega tretjega leta. Začela je z dvema kuhalnicama. Moja teta tudi igra violino, in ko jo je videla, se je zaljubila v violino. Zato smo jo vpisali na violino k družinski prijateljici.

Vsi. No, moja žena ni glasbenica. Dobro je, da imaš nekoga, ki ni, saj imaš tako včasih malo drugačen pogled na svet. To te drži na realnih tleh. Drugače gledaš na ljudi, ker mi glasbeniki, umetniki imamo včasih mogoče nerealno sliko nečesa, to pa te nekako drži na realnih tleh.

Absolutno. Tudi zaradi nje lahko počnem to, kar počnem. Če imaš dva majhna otroka, moraš vsekakor imeti doma stvari urejene. Ravnotežje se mi zdi pomembno v življenju. Brez tega, brez družine, brez otrok, kot človek veliko zamudiš. Čeprav ni lahko usklajevati eno in drugo, saj moraš imeti dosti discipline, veliko kompromisov je treba sprejeti, ampak potem tudi dosti bolj ceniš vse, kar dosežeš. Vse dobi večjo vrednost.