Večkrat nagrajeni scenarij za film Lara se je desetletje valjal po predalu scenarista in režiserja Blaža Kutina. Doma ni dobil sredstev za realizacijo, potem pa ga je v roke dobil nemški režiser Jan-Ole Gerster.
Film popiše 60. rojstni dan naslovne junakinje, njen sin, pianist, pa ima ravno ta večer koncert, na katerem bo premierno predstavil svojo lastno simfonijo. Lara je svoje življenje posvetila sinu, vanj je prelila vse svoje znanje in ambicije, zdaj pa je ob njegovem uspehu hkrati ponosna in prestrašena, da ne bi šlo kaj narobe. Spominja nas na Hanekejevo učiteljico klavirja – podobno neprijeten, hladen, mrzek ženski lik je, a ko potujemo skozi njen dan, se spotikamo ob drobce informacij, ki nam pomagajo sestaviti sliko te ženske in njena dejanja vsaj malo osmislijo, če jih že ni mogoče odpustiti. V Lari za polikano fasado ždi pošastna mešanica perfekcionizma in negotovosti, s katero trpinči tako sebe kot svoje bližnje. Gerster jo uokvirja v toge, stroge kadre, ki ustrezajo njeni naravi, in vseskozi ohranja ambivalenten pogled – gledalcu vedno pušča prostor, da si sestavi lastno sliko. Zelo perspektiven prvenec z odlično, v Karlovih Varih nagrajeno Corinno Harfouch v glavni vlogi.
Šivi
Slovenski vložek, tokrat v obliki manjšinske koprodukcije, ima tudi film Šivi srbskega režiserja Miroslava Terzića s temo, ki že desetletja obvladuje srbske medije, a do danes še ni dobila epiloga. Gre za vprašanje otrok, ki naj bi bili ukradeni v porodnišnicah in prodani v posvojitev, staršem pa je bilo rečeno, da je otrok po porodu umrl in da je bolje, da trupla ne vidijo. Film pripoveduje zgodbo ene od teh mater (navdihnjeno z resnično izpovedjo matere), ki po osemnajstih letih vztrajnega iskanja najde svojega sina pri neki drugi družini.
Terzić se vseskozi osredotoča na vztrajni lik Ane in jo učinkovito vpenja v družinsko sredico, ki v tej zgodbi nastopa kot antagonist: sicer razumevajoči mož misli, da se Ani meša, sicer ljubeča sestra misli, da je padla pod vpliv aktivistk, hči, da jo mama zaradi izgube sina vseskozi zapostavlja. Ana se tako sama bori ne le proti sistemu, ampak tudi proti svoji bližnji okolici, ki jo ima za noro. V precizno umerjeni interpretaciji še ene odlične igralke, Snežane Bogdanović, film postane zgodba o borbi malega človeka proti sistemu, ki gledalca hitro »zagrabi«. Terzić se pri vzbujanju sočutja nikoli ne zateka k cenenemu podčrtavanju čustev s pretiranim histeriziranjem ali sentimentalno glasbeno podlago.
Svetilnik
Kaj je »narobe« s tem Svetilnikom Roberta Eggersa ali, bolje, kako je mogoče, da film, ki ima vse odlike režije, črno-bele fotografije, igre in zvočne opreme, povrhu pa nam že spočetka najavlja, da prihajamo v »območje somraka«, pusti zmeden in celo nezadovoljiv vtis? Če že tako vprašujem, moram reči takole: po eni strani je že dobro, da film poskuša spominjati na Edgarja Allana Poa in doseči status psihotrilerja, vendar bi to lahko dosegel tudi brez sklicevanja na pomorsko mitologijo in pijane mornarske legende. Hočem reči, da bi se tema možakoma, starejšemu Thomasu Waku (William Defoe) in mlajšemu Ephraimu Winslowu (Robert Pattinson), na tistem samotnem skalnatem otoku s svetilnikom lahko zmešalo tudi brez morske deklice, »demonskega« galeba in morskega boga s trizobom.
Film se dogaja enkrat ob koncu 19. stoletja, ko so svetilniki svetili še na – kot bi danes rekli – ogljični pogon. Tako je notranjost svetilnika kot nekakšen tovarniški obrat z ogromnimi kolesi, ki jih poganja kurjava premoga. Če omenim še delovne pogoje in hierarhijo – vso težko in umazano delo je naloženo Ephraimu, medtem ko stari in zlobni Wake uživa v svetlobi svetilnika, torej ob produktu delovnega procesa –, bi bil film še najbolj zrel za marksistično interpretacijo. Toda ta bi svetilniku odvzela »čar« peklenske naprave, ki proizvaja peklenske odnose njenima vzdrževalcema. Res pa je, da sama delitev dela verjetno še ne bi zadostovala za potopitev v norost in zločin. Film pozna oblico norosti in »zločinotvornih« elementov, a najprepričljivejši se mi zdijo tile: ubijalski ritem turobnega zvoka svetilnika, nenehno zavijanje vetra, strahotna nevihta, zaradi katere ladja ne more priti po Ephraima, in brezizhodnost iz pijanega sovraštva med svetilničarjema. Toda film je v nenavadnem kvadratnem formatu, kot da bi nas hotel »uokviriti« v neko fantazmagorijo.
