Zapisano je, da so v davnini k jasnovidcem hodili celo državniki in vojskovodje ter na ta način »preverjali« svoje namere o vojskovanju s potencialnimi nasprotniki iz bližnje ali daljne soseščine. In to svojo naivnost nemalokrat plačali z glavo, ko se je izkazalo, da njihov jasnovidec ni imel pravih kart v rokah. V sodobnejšem času, če pod tem pojmom razumemo čas, ki od nas ni oddaljen dosti več kot 100 let, so pri napovedovanju prihodnosti začeli uporabljati znanstvene teze. Tako so v nekaterih državah razvitega zahodnega sveta o tej temi pripravljali večdnevne konference z udeležbo uglednih znanstvenikov z različnih področij znanosti. Njihove napovedi so v tiskani obliki zatem šle za med, mnogi so jih ocenjevali kot zelo zanesljive. Toda po preteku nekaj desetletij so se jim v veliko primerih lahko samo smejali, čeprav je bilo mnoge ob prebiranju »znanstvenih napovedi« včasih pošteno strah, kakšna črna prihodnost čaka zlasti njihove otroke. Pa saj se s podobnimi strahovi srečujemo tudi danes, ko napovedovanje prihodnosti namesto sivim učenim glavam zaupamo velesposobnim računalnikom.
Konec Evrope v letu 1972.
– Sloveči vseučiliški profesor v Filadelfiji Albert Noble, veščak glede potresov, je te dni izjavil to-le: »Evropa propade v letu 1972.« – Po prerokovanju tega učenjaka bi stara Evropa živela torej le še 60 let. V letu 1972. pa bi postala žrtev grozne vulkanske katastrofe. Noble piše o tem: »Že polni dve stoletji pripravljajo prirodne sile strašno katastrofo, katere žrtev bodo današnji otroci. Zemlja je že povsem spodkopana in pod njo se zbira vulkanska materija. Pod pritiskom te podzemske lave mora zemlja počiti in na mesto kopne Evrope stopi nepregledno morje. Vsled zgube Evrope postane Amerika zemski raj. Evropejci se nekako kakor po inštinktu podvrgujejo neki tajni sili in se neprestano selijo v Ameriko. To velja v prvi vrsti za Italijane, ker Apeninski poluolok bo prvi, ki izgine vsled tega katastrofalnega potresa.«
Soča, 8. oktobra 1912
Konec sveta l. 1924-25.
V prejšnjih stoletjih, ko znanost še ni bila razvita, so »lažnjivi zvezdogledi in pratikarji«, katere je neuko ljudstvo visoko spoštovalo, večkrat prorokovali konec sveta in s tem povzročali zmedo in strah.
Tako je na pr. l. 1518 takrat svetovno znani astrolog Stoffler prorokoval, da bo meseca februarja 1524 vesoljni potop uničil vse človeštvo. Stoffler je bil preračunal, da se oni mesec snidejo Saturn, Jupiter in Mars v nebeškem znamenju rib. To zbližanje planetov bi po njegovem mnenju moralo dovesti do vesoljnega potopa. Splošna potrtost se je polastila prebivalstva po vseh deželah in čim bolj se je bližal nevarni čas, tembolj je naraščal strah in tem bolj bedasto so se ljudje obnašali.
Javno življenje in trgovina sta zelo trpela. Kmetje niso več obdelovali polja, nihče se ni hotel lotiti kakega večjega dela, nihče ni hotel plačati svojih dolgov in ljudje so na najneverjetnejše načine zapravljali denar. Iz istega vzroka tudi nihče ni hotel denarja posojati. Po svoje so ravnali tudi bogataši. Potovali so v gorovja, da uidejo vodovju. Nekateri so si celo dali zgraditi barke.
Toda februar l. 1524. je pretekel brez vesoljnega potopa. Vse se je oddahnilo. Pruski knez Joachim I., ki se je tudi sam bavil z astrologijo, si je dal natvezti od svojega dvornega zvezdogleda Johana Cariona, da se je Stoffler uračunal in da pride vesoljni potop šele 15. julija 1525. (…) Knez je zapovedal, da se mora ta prorokba zamolčati ljudstvu in ko so se 15. julija pokazali težki oblaki na zapadu, so se naenkrat odprla velika vrata knežjega gradu in v divjem diru se je odpeljala dolga vrsta državnih kočij na Kreuzberg, edino višino v bližini, ki je takrat še ležal izven Berlina. Dvor in višji uradniki so se hoteli rešiti svetovnega potopa na malem griču. Seveda so vzeli s seboj državno blagajno. (…)
Jutro, 3. novembra 1926
Naše življenje v letu 1999
Angleški novinar Woodrow Wyatt je napravil zelo zanimivo anketo; obrnil se je na nekatere znane angleške učenjake in strokovnjake in jih vprašal, kako bo svet reševal svoja prometna vprašanja v letu 1999.
Po izjavi Georgea Edwardsa, direktorja letalskega zavoda »Vikers«, in na temelju raziskovanj njegovih strokovnjakov za aerodinamiko bodo za pot iz Londona v New York, ki traja danes 6 ur, porabili takrat komaj tri četrt ure, ker bodo takrat letala, oziroma druga zračna prevozna sredstva, letela s hitrostjo 4800 km na uro.
Letalo bodočnosti bo imelo obliko »delte« in se bo moglo dvigniti navpično. Glede tega se strinjajo vsi strokovnjaki, ker bi sicer bilo zaman priti iz Londona v New York v 45 minutah, nato pa izgubiti najmanj eno uro, da bi z avtomobilom dosegli letališče, oziroma z letališča središče mesta. (…)
Železniški promet pa bo povsem izginil. Ves tovorni promet se bo v glavnem vršil po zraku.
Podvig atomske podmornice »Nautilus« je dokazal možnosti podmorskega prometa. Shepherd pravi o tem naslednje: »Ob koncu našega stoletja bomo potovali tako nad vodo, kakor tudi pod vodo. Ladje, ki bodo letele nad vodo, bodo ekonomičnejše od velikih letal za prevoz potnikov in blaga«. (…)
Ladja bo v letu 1999 predstavljala neko vrsto letala, ki bo vozila nekako tri metre nad površino morja Za potnike, ki trpijo na morski bolezni ali izgubi zraka, pa bodo obstajale podmornice, v katerih se ognemo takim nevšečnostim.
Po mnenju Johna Cookrofta, najvišje angleške nuklearne avtoritete, bodo v začetku tretjega tisočletja pretežni del goriva proizvajali sintetično, s pridobivanjem ogljika iz premoga ali zraka. Premoga pa ne bodo več kopali rudarji (v kolikor bi to bilo takrat sploh še potrebno), ampak se bo pridobival na hidravlični način. V kolikor bi sedanje zaloge premoga in surovega petroleja izčrpali, bo človeštvo moglo črpati gorivo iz zraka. Človeštvu ne bo nikoli zmanjkalo novih virov energije. (…)
Primorski dnevnik, 20. novembra 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib