Podoben odnos kot nekatere zveze ima do zgodovine športa in nekdanjih športnikov tudi krovna zveza zvez – OKS, ki sprejema v svoj spominsko-miselni krog pravzaprav le dva športnika z najvišjim ratingom (Miro Cerar, Leon Štukelj). Za druge jim je bolj malo mar, kar dokazuje med drugim nedavni križev pot ene najuspešnejših slovenskih športnic Irene Avbelj. In če je šah del športa in športne zgodovine, potem je gotovo velika sramota naše športne politike spominski izbris enega največjih šahovskih talentov našega časa, genialnega in žal prezgodaj umrlega Albina Planinca.
Dr. Iztok Durjava, upokojenecProtestno pismo rokometni zvezi, 2.
Moram priznati, da me je zelo razveselilo dejstvo, da ste v Dnevniku 13. 11. 2019 na strani 15 objavili pismo z gornjim naslovom, ki ga je podpisal Andrej Šušterič, član vodstva RK Celje v obdobju 1984–2008. In zakaj se mi zdi pismo zanimivo in pomembno? Takšen pomen mu pripisujem predvsem zato, ker razkriva neko stanje, ne le v Rokometni zvezi Slovenije, ampak tudi v drugih športnih zvezah bolj popularnih in množičnih športov v Sloveniji. V tako imenovanih športnih zvezah so namreč zasedli vodilne in odločujoče položaje (recimo jim) menedžerji in kapitalski upravljalci pa komolčarski politiki in drugi osebki, ki se ne morejo pohvaliti s kakšno humanistično izobrazbo ali splošno razgledanostjo. Tem ljudem je šport neki promocijski pripomoček in poslovni bypass. Pričakovati, da bi imeli ti instantni funkcionarji kakršen koli odnos do športne zgodovine, je iluzorno. Te ljudi zanima trenutna lastna promocija v objemu vrhunskega športa in njegovih ugodnih rezultatov, bolj malo pa jih zanimajo vidni športniki preteklih obdobij, tudi rokometni velikani ne, recimo iz nekdanje skupne države. Mislim, da je edina svetla točka v tem športno-miselnem podpovprečju Odbojkarska zveza Slovenije, ki pa je tako posebna, da zagotovo ne more postati zgled drugim zvezam.
