Četrta svetovna konferenca OZN o ženskah pred 25 leti v Pekingu je bila vrh obdobja upanja, da bo ves svet postal civilizacija svobodnega trga in demokracije, ki bo spoštovala nedeljive človekove pravice za vse. Na globalni ravni je bilo doseženo soglasje velike večine vlad držav članic OZN o tem, kaj je treba storiti, da bi ženske prenehale biti podrejena, izkoriščana in z nasiljem ustrahovana polovica človeštva. Toda že leta 2000 se je to soglasje skrčilo na milenijske razvojne cilje, ki so vprašanje spolne neenakosti v ekonomiji in socialnih pravicah omejili na najrevnejše države, problem politične nemoči žensk pa vezali pretežno na vprašanje večjega aktivnega vključevanja žensk v zagotavljanje varnosti, preprečevanja in pomirjanja vojaških konfliktov ter odpravljanja trafikinga in drugega nasilja nad ženskami.
Novo nazadovanje je sprožil neoliberalen odgovor vlad sredinskih strank večine razvitih držav na svetovno finančno krizo (2007) in recesijo, ki je udarila zlasti manj razvite države. Izgubljanje socialnih in ekonomskih pravic žensk se je pospešilo. Posledično se je v zadnjih nekaj letih razbohotil še radikalen konservativni udar na osebne pravice žensk in na sam pekinški koncept enakosti med spoloma. Kar je bilo leta 1995 v Pekingu globalno zavržena in kritizirana manjšina, vse bolj postaja vladajoča politika, ne samo na Balkanu, tudi v EU, Rusiji, ZDA.
Za ženske bivših socialističnih držav je bilo obdobje upanja obdobje neprijetnega presenečanja. Berlinski zid se je namreč zrušil na ženske. S prvimi večstrankarskimi volitvami so jih vsepovsod skoraj povsem izrinili iz političnega odločanja. To je posebej udarilo po podplačanih industrijskih delavkah in tistih, ki so pretežno delale v javnih servisih in državni administraciji. Najhuje pa je bilo tam, kjer se je tranzicija odvijala v obliki vojn za meje novih »etnično čistih« suverenih držav. Glavni nauk, ki smo ga aktivne ženske naše regije potegnile iz tega obdobja, je bil, da se vojn ne da preprečiti s še tako množičnimi mirovnimi protesti na ulicah, ker se vojne skuhajo v kabinetih izvršne oblasti. Zavedele smo se, da moramo pomagati pri krepitvi mednarodnih pravnih okvirov na področju enakosti spolov in se nato opirati nanje, da moramo graditi regionalno in mednarodno solidarnost med aktivnimi ženskami in se družno boriti za svojo polovico moči na vseh mestih odločanja, v prvi vrsti pa v parlamentih in vladah svojih novonastalih, neodvisnih držav.
Aktivistke z jugovzhoda Evrope smo dobro izkoristile čas od leta 2000 do izbruha globalne finančne krize. Širitev EU smo s pridom uporabile za to, da smo minimalne evropske standarde glede enakosti spolov vsaj na papirju umestile v naše nacionalne zakonodaje, nismo pa mogle preprečiti, da ne bi izgubile večine civilizacijskih pridobitev socializma na področju ekonomskih in socialnih pravic žensk, ki so te minimalne standarde visoko presegale. Tu je Slovenija, zaradi dobro organiziranega odpora našega novega ženskega gibanja, postala častna izjema. Posebej pa so se izkazale aktivistke zahodnega Balkana. V svetovno gibanje za človekove pravice žensk so prispevale nekaj pomembnih inovacij: dokazale so učinkovitost regionalnega sodelovanja, uspešnost velikih, na točno dogovorjene cilje usmerjenih vsedržavnih ženskih koalicij, izumile so strategijo vzporednih volilnih kampanj povezanih nevladnih ženskih organizacij; sistematizirale so tako imenovano sendvič strategijo, ko žensko gibanje na ravni nacionalne države napredek doseže tako, da domače voditelje stisne med pritisk, ki ga zlobira od vrha navzdol, s pomočjo mednarodnih organizacij, in pritisk od spodaj navzgor, ko organizira množično podprte zahteve volilk in jih v času volitev vidno naslovi na vse parlamentarne stranke.
Uspelo jim je v veliki meri harmonizirati zakonodajo svojih držav z evropskimi standardi, uspelo jim je uzakoniti kvote v vseh državah na jugovzhodu Evrope in povprečje poslank na zahodnem Balkanu dvigniti z manj kot 7 odstotkov leta 2000 na današnjih več kot 30 odstotkov. Osnovni nauk, ki smo ga v Sloveniji in na zahodnem Balkanu potegnile iz tega obdobja, pa je bil, da je težko izboljševati zakonske okvire za enakost spolov, toda še mnogo težje je zakone izvajati. Ugotovile smo tudi, da mnogo številnejša prisotnost žensk na mestih odločanja, v parlamentih in vladah avtomatično ne prinaša bistveno boljšega zastopanja prioritetnih potreb večine žensk, zlasti ne tistih ekonomskih in socialnih, ki bi državne proračune in zaposlovalce stale resne denarje.
Izbruh svetovne finančne krize (2007) in ekonomske recesije, ki ji je sledila, je tudi v naši regiji ogrozil vse, kar je bilo doseženega po letu 1995. Strupena kombinacija varčevalne histerije, »utrujenosti« EU zaradi razširitve in panike, ki so jo zagnali desničarji zaradi povečevanja priliva beguncev in ekonomskih migrantov, je EU potisnila v resno politično krizo. Upanje balkanskih držav na članstvo v EU se je odmaknilo v nedoločno prihodnost. To je postalo idealno gojišče za ponovno oživljanje nacionalizmov, za razcvet politike strahu in njenih tipičnih tendenc potiskanja žensk nazaj v njihove »naravne vloge«, v vloge »kraljic doma in mater naroda«. Sam koncept enakosti in nedeljivih človekovih pravic je prišel pod neposreden udar radikalno desnih strank in nazadnjaških tokov v vseh velikih verskih skupnostih.
V civilni družbi so s podporo mednarodne desnice vzniknila protifeministična gibanja. Krčenju ekonomskih in socialnih pravic se je pridružilo desničarsko zavračanje tako imenovane ideologije družbenega spola. Tako so se odprle in s pomočjo družbenih medijev okrepile možnosti za odkrite napade na feministične aktivistke in političarke, na ženske reproduktivne in spolne pravice ter zdravje, na pravice ljudi z nevečinsko spolno orientacijo, na spolno vzgojo v javnih šolah. Populistična socialna demagogija in hinavsko zaščitništvo do »naših« žensk sta, paradoksalno, postala močni orodji za pridobivanje podpore tudi od volilk iz različnih socialnih slojev, za stranke, ki so dejansko največja grožnja ženski enakopravnosti.
Nauk tega obdobja je za regijo jugovzhodne Evrope tak kot za vse druge regije sveta: ne razjezimo se, vrnimo z enako mero!
V Srbiji so ženske iz vseh političnih strank, iz različnih področij javnega življenja, iz vseh generacij v politično povsem razdvojeni družbi skupaj izoblikovale Žensko platformo za razvoj evropske Srbije. V Severni Makedoniji so se parlamentarke iz vladne koalicije in opozicije uspele povezati pri obnovi liberalne zakonodaje o splavu in dvigniti z zakonom predpisano kvoto s 30 na 40 odstotkov. V Sloveniji je s pomočjo Ženskega lobija nastala široka koalicija različnih deležnikov za prvi zakon o novi storitvi socialne države – koalicija za javno zagotovljeno dolgotrajno oskrbo.
Na podlagi tega, kar že uspešno počnemo, je jasno, kaj moramo storiti v prihodnje: za vsako ceno moramo braniti in ubraniti že doseženo, sprožati nove pobude, s katerimi bomo okrepile predvsem tiste delovne, ekonomske, socialne in osebne pravice žensk, ki so pomembne za kvaliteto vsakdanjega življenja velike večine žensk in deklic. Obnoviti je treba energijo ženskega gibanja od spodaj navzgor, predvsem tudi tako, da vanj vključimo prioritete in ideje nove generacije feministk. To generacijo pooseblja švedska najstnica, Greta. Njen ogorčen vzklik: »Kako si drznete!« je naznanil nov konceptualni okvir – obdobje boja za enakost med ljudmi v razmerah globalne klimatske in ekološke krize.
SONJA LOKAR
