Zdravilna učinkovina v vrbovem lubju je salicin, ki so ga v obliki kristalov pridobili v začetku devetnajstega stoletja. Salicin je alkoholni beta-glikozid, ki vsebuje glukozo (grozdni sladkor). Salicin je kemijsko podoben aspirinu in ima zelo podobno delovanje v človeškem telesu. Ko ga človek zaužije, se salicin presnavlja v salicilno kislino. Salicilna kislina je enostavna organska spojina s kemijsko formulo C7H6O3. Z razvojem organske kemije je bilo mogoče neposredno sintetizirati salicilno kislino. V prejšnjih časih so tako veliko uporabljali salicin, salicilno kislino in tudi sol salicilne kisline – natrijev salicilat. Toda ta zdravila so imela stranske učinke, predvsem so povzročale okvare občutljive želodčne sluznice. Leta 1897 so v nemški tovarni Bayer sintetizirali acetilsalicilno kislino z imenom aspirin C9H8O4. Pozneje so ugotovili, da aspirin deluje tudi kot sredstvo proti strjevanju krvi in tako preprečuje nastanek krvnih strdkov. Dolgoročno uživanje manjših količin aspirina lahko prepreči srčni infarkt. Aspirin je postal eno najbolj prodajanih zdravil na svetu in dosegljivo je tudi brez zdravniškega recepta.
Podobno zgodbo najdemo tudi o artemizininu. Tudi molekula artemizinina je enostavna C15H22O5, učinek tega zdravila proti malariji je znan že iz tradicionalne kitajske medicine. Pridobi se iz sladkega pelina. Uporablja se tudi za znižanje povišane telesne temperature in tudi kot protivnetno sredstvo. V zadnjem času mu pripisujejo tudi druge zdravilne lastnosti.
Kot kemika pa me preseneča dejstvo, da imajo lahko tako majhne, nekomplicirane organske molekule toliko raznovrstnih koristnih zdravilnih učinkov. Prepričan sem, da bi sistematični pregled tradicionalnih ljudskih pristopov k zdravljenju različnih bolezni ob ustreznih preverjenih znanstvenih raziskavah odkril še marsikatero enostavno in učinkovito zdravilno molekulo.
Dr. Ivan Leban je upokojeni profesor kemije (@ivanleban).
