Poglejmo primer pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju. Ve se, kaj meni javnost, ve se, kaj je prav in kaj je normalno treba postoriti, in tudi predvolilne zaveze so bile praktično identične: ga bomo ukinili. A glej ga zlomka, po dveh letih razmišljanja in računanja še vedno ni dovolj politične volje, še vedno ni volje, da bi to takoj uredili s kratkim sklepom ali dodatnim členom k obstoječemu zakonu. Treba je spisati nov zakon, s katerim se nihče ne bo strinjal, treba je izračunati vse mogoče in še več je neprepričljivih odgovorov oziroma izgovorov. In mimogrede izvemo, da pripravljajo nov zakon, v katerem bo ta prispevek za vse enak, torej nesolidaren prispevek, čeprav so pred volitvami vsi v en glas govorili, da je logično, da mora biti ta prispevek solidaren, kot so solidarni vsi podobni prispevki ali davki. Nihče pa ne pove, kaj je razlog za takšno pomanjkanje volje: gre za 60 milijonov razlogov, ki jih nihče ne prizna. In obenem ima javnost tudi svojih 60 milijonov razlogov (na letni ravni), da se ta farsa takoj ukine, in to javnost trenutno zastopa le ena stranka, ki si takšnega sprenevedanja ne more, in ker je nova, tudi ne zna privoščiti – gre za preveč banalno in očitno klientelistično zgodbo o ugrabljeni državi in nejavnih interesih.
Žal si tako še ta vlada koplje globoko jamo nezaupanja in žal smo volilci spet razočarani nad hitro vzhajajočimi zvezdami, ki imajo kratek rok trajanja. Kratek rok zato, ker nimajo v sebi žlahtnosti, izvirnosti, neodvisnosti, odločnosti in operativne sposobnosti niti na osebni niti politični ravni.
Bojko Jerman, Dolsko
