Težko je povedati kaj novega ob številnih komentarjih špansko-katalonske drame. Pogoste so primerjave med Kosovom in Katalonijo. Povsod je želja po osamosvojitvi, pravica narodov do samoodločbe kot univerzalna in naddržavna, v obeh primerih pa zapletena zgodovina, kjer je težko najti začetek ali konec usodnih dogodkov. Gremo v špansko zgodovino do leta 1714, ki ga označujejo kot prelomno, ko je Katalonija izgubila samostojnost? Je treba za balkanski mejnik vzeti kosovsko bitko? Vzamemo za oba primera čas dvajsetega stoletja, ko je Franco ob začetku druge svetovne vojne prepovedal Kataloncem uporabo njihovega jezika, bistva narodove identitete? Po drugi svetovni vojni je Kosovo dobilo status avtonomne pokrajine, ki ga je kasneje Milošević samovoljno ukinil (enako Vojvodini), novo nasilje na Kosovu pa se je začelo v osemdesetih letih; v resnici obojestransko, saj so Albanci postali po številu močno prevladujoče prebivalstvo, Srbi pa so odgovarjali s premočjo vojaške, policijske in sodne represije.
Točno pred dvema letoma sem pisal o tem in sklenil komentar z besedilom, da zdaj manjka le še napovedana grožnja, da vodjem gibanja za avtonomijo izrečejo dolgolet...
