Včasih si želimo, da bi se vrnili v preteklost. Podoživeli lepe stvari in popravili napake, ki so se nam pripetile. Žal to (še) ni mogoče. Vsaj ne v takšni obliki, kot bi si želeli. Kljub temu smo vztrajali in se v svojem primeru vrnili v leto 1975, pa ne zato, da bi se srečali z Margaret Thatcher, ki je postala prva ženska na čelu britanske politične stranke, ali da bi prisostvovali odprtju ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra. Naša vrnitev v leto 1975 je bila povezana s točno določenim štirikolesnikom tistega letnika, ki sliši na ime citroën 2CV ali po domače spaček.
Zanj so dejali, da je več kot avtomobil, in sicer življenjski slog, o čemer smo se želeli prepričati tudi sami, zato smo poklicali možakarja, ki je njegov ponosen lastnik (več v intervjuju). Posebnež je (avto, ne lastnik), zato ni prav nič čudnega, da se ljudje obračajo za njim, kjer koli ga vidijo; med enournim druženjem smo dobili tudi nespodobno ponudbo o morebitnem nakupu, ki pa jo je lastnik brez premisleka zavrnil. Spačka so razvijali zelo dolgo, saj so projekt majhnega avtomobila začeli že leta 1936, prvi prototip pa je na cesto zapeljal leto kasneje. Druga svetovna vojna je dan D, njegovo predstavitev, zamaknila v leto 1948; ko so ga predstavili, so bili ljudje šokirani in navdušeni hkrati, knjige naročil pa so bile iz dneva v dan bolj polne.
Tisto, kar ga najbolj odlikuje, je seveda vozno udobje, zato smo testno vožnjo pričakovali navdušeno in imeli celo malce treme, ali ga bomo znali peljati. Čisto avtomatsko iztegnemo roko do varnostnega pasu in se z njim privežemo. Kar je danes samoumevno, tedaj še ni bilo. Volanski obroč je zajeten in nima servopodpore, ključavnica za zagon je na levi strani za volanskim obročem (kot pri porschejih, na primer), štiristopenjski ročni menjalnik pa zahteva nekaj privajanja, saj prestave tečejo v nasprotni smeri od tega, česar smo vajeni (prva k sebi, druga stran od sebe…). V prvih kilometrih smo se šele spoznavali, a z avtom hitro postali na ti. Vožnja je mehka in prijetna, prav tako tudi nezahtevna. Menjalnik je res nekaj posebnega, z zelo dolgimi hodi, volan pa ubogljiv in enostavno vodljiv celo tedaj, ko je avto treba parkirati. Le malce močnejše roke so potrebne. Peljemo se s hitrostjo okoli 60 km/h, izvemo pa, da ga je mogoče na avtocesti pognati celo do 100, po klancu navzdol do 110 km/h. Tedaj se je treba zavedati, da zavore kljub odločnemu pritisku potrebujejo kar precej časa do popolne ustavitve avtomobila. Našega spačka krasi motor z močjo 29 konjev (22 kW). Žal to prevedeno pomeni tudi višjo porabo goriva. S 24-litrsko posodo je mogoče prevoziti zgolj 300 kilometrov. Precejšen pijanček je, pa čeprav so prvi 2CV porabili zgolj dobre štiri litre.
Na zadnji klopi vlada utesnjenost, a presenečeni izvemo, da lastnik s svojo ženo v spačku občasno celo prespi. Iz avta odstrani zadnja sedeža in namesti poseben podest, da je tudi za prtljago nekaj več prostora. Sicer tega na zadnji klopi ni v izobilju in težko si je predstavljati, da se je štiričlanska družina s tem avtom podala na daljšo pot. Da je moralo biti poleti noro vroče, ker ni premogel klimatske naprave, je zgodba zase, ki pa so je bili zemljani tistega časa vajeni. Avto je imel zložljivo platneno streho z razlogom, da je bila prostorska stiska zadaj manjša. Lepo je ohranjen, si mislimo, vedoč, da bi ga pri 44 letih moral vsaj malce načeti zob časa. O rji ni ne duha ne sluha. Imeli bi ga, a kaj ko ni naprodaj. Če že drugega ne, za zabavo, da bi se z njim zapeljali po zorani njivi in preverili, ali se jajca na pladnju med vožnjo res ne razbijejo…
