Najmanjša mesta z metroji v Evropi

V Jokohami na Japonskem, recimo, vozi metro med železniško postajo in kitajsko četrtjo – ima zgolj štiri kilometre in šest postaj. V petmilijonskem Ahmedabadu v Indiji ima podzemna železnica šest postaj in šest kilometrov. Spodaj našteta evropska mesta so manjša, mnoga tudi od Ljubljane, pa težav z izgradnjo majhnih podzemnih železnic niso imela. In medtem ko bi mnogi grabežljivi gradbinci spet radi drago in dolgo kopali po mestnih obvoznicah ter dodajali nove pasove, po Evropi gradijo majhne, učinkovite in predvsem ekološko veliko manj sporne metroje. Ob imenu mesta smo zapisali število prebivalcev in dolžino podzemne železnice.

Mesto v francoskem delu Švice ima manj kot 140.000 prebivalcev in izvrstno urejen tako javni prevoz kot cestno mrežo. Podobno kot celotna Švica oziroma obratno kot Slovenija. Švicarji poznajo in uporabljajo vse vrste prevoza in se ne zanašajo zgolj na vse popularnejše kolesarstvo, tudi zato, ker zna biti v tistih krajih hladneje kot pri nas. Z ljudstvom sodelujejo tako avtobusi kot trolejbusi, vse vrste železnic, tudi zobate, in kar je v našem primeru pomembno – v Lozani je ena najmanjših podzemnih železnic na svetu, po drugi strani je Lozana najmanjše mesto v Evropi s podzemno železnico. In čeprav je mesto majhno, se po dveh linijah, ki jih ima podzemna železnica, vsako leto zapelje okoli 44 milijonov ljudi oziroma več kot 120.000 na dan! Po prvi liniji (7,8 km) so se potniki začeli voziti leta 1991, po drugi liniji (5,9 km) leta 2008. Skupaj imata 28 postaj, kar pa zadeva rentabilnost, je treba povedati, da so Švicarji v pripravah na tretjo linijo podzemne železnice. Drugače povedano: metro z električnimi vlaki in gumijastimi kolesi se jim izplača.

Razmeroma majhno mesto v Lombardiji ima podzemno železnico od 2. marca 2013. Gre za neposredno povezavo med severnim in jugovzhodnim delom mesta, postaje metroja, 17 jih je, so na vseh najpomembnejših točkah mesta, seveda tudi pri avtobusni in železniški postaji, bolnišnici in v razvijajočih se predmestjih. S podzemno se vsak dan prepelje skoraj 50.000 potnikov, natančno 18,087.917 v letu 2018. Mimogrede, vlaki so sestavljeni iz treh vagonov, ki vozijo najmanj na vsakih deset minut, največ 80 km na uro.

Komaj enajsto največje francosko mesto in hkrati glavno mesto Bretanje ima podzemno železnico od leta 2002 (projekt je mestni svet potrdil leta 1986) in po 17 letih se lahko pohvalijo, da vsak delovni dan prepeljejo skozi naselja okoli 140.000 ljudi. Metro ima samo eno linijo – linijo A, ta pa petnajst postaj, ki so seveda vezane na najpomembnejše točke v mestu. Pa se jim zdi podzemna železnica uspešna? Očitno. Od leta 2014 že potekajo dela na novi liniji B, ki bo povezovala severovzhod in jugozahod mesta.

Konstruktorji edine podzemne železnice na Siciliji so med tistimi, ki niso povsem prepričani, da se jim posel z metrojem dobro obrača. Na spletu smo prebrali, da naj bi bila edina linija proge postavljena (leta 1999) premalo premišljeno. Na Siciliji pa seveda tudi kaj drugega ni dovolj dobro premišljeno, zato je pravzaprav spodbudno, da imajo vlaki, ki vozijo iz mestnega središča na drug konec mesta, v zadnjih letih vse več potnikov. Če je leta 2016 na ta način potovalo 662.300 potnikov, jih je bilo lani na metroju že skoraj rentabilnih 5,762.000.

Največje baskovsko in deseto največje mesto v Španiji ima eno najmodernejših podzemnih železnic, ki pa na svojih treh linijah ne povezuje zgolj predmestij s centrom Bilbaa, ampak pomeni pomembno prometno infrastrukturo za širšo pokrajino. Naj navržemo nekaj podatkov: podzemna železnica je začela obratovati leta 1995. Na treh linijah je 31 podzemnih in 17 nadzemnih železniških postaj, ki imajo 80 vstopnih točk. Lani so prepeljali kar 95 milijonov potnikov in ni treba poudarjati, da kanijo v naslednjih letih obstoječemu metroju dodati vsaj še eno novo linijo.

V drugem največjem bavarskem mestu so o podzemni železnici sanjali že v dvajsetih letih, a so zaradi objektivnih razlogov (vmes je bila tudi vojna) z gradnjo začeli leta 1967. Prvi odsek podzemne železnice z imenom Nürnberg U-Bahn, ki je dolg 3,7 km, so odprli leta 1972. Zdaj v mestu delujejo tri linije, ki tvorijo šest krakov, ti pa natančno pokrivajo najbolj strateške točke mesta (povezujejo tudi letališče in center mesta). Nürnberg ima 48 železniških postaj, na katerih se vsak dan ustavi skoraj pol milijona potnikov.

Drugo največje francosko mesto ima podzemno železnico od leta 1978. Trenutno imajo štiri linije in 40 železniških postaj ter neverjetne številke o prometu: lani naj bi prepeljali kar 212 milijonov potnikov – več kot 700.000 na dan. Jasno, pretok množic je vezan na izredno veliko število ljudi, ki živijo na obrobju ali v okolici mesta. Tudi zaradi teh številk obnavljajo in obljubljajo razširitev, podaljšek linije B naj bi začel obratovati leta 2023. Linija E, torej peta v vrsti, pa leta 2030.

Italija ima zelo natančno urejeno prometno infrastrukturo. Pred časom smo že pisali o njihovih super hitrih vlakih in njihovih povezavah, zato niti ni čudno, da se lahko tudi manjša mesta pohvalijo z metroji. V Genovi so zgradili povsem enostavno podzemno železnico leta 1990, ko so imeli v Italiji svetovno prvenstvo v nogometu. Najprej seveda samo nekaj kilometrov, zdaj pa ima mesto metro, ki iz predmestnega Rivarola v središče Genove pelje več kot 40.000 potnikov na dan. Metro ima na svoji poti osem železniških postaj.

Finci se na svetovni lestvici v kategoriji najbolj severnih stvari na svetu najvišje uvrščajo pri podzemni železniški postaji in pri metroju, logično. Od leta 1982 skozi glavno mesto Finske teče podzemna železnica, ki ima 25 postaj in eno linijo (z dvema krakoma: po enem se boste vozili 35 minut, po drugem 34 minut). Lansko leto so na dan prepeljali natančno 302.000 potnikov. V naslednjih letih naj bi najprej podaljšali oba kraka, hkrati naj bi že snovali drugo linijo. Mimogrede, gre za edini metro v Evropi, ki ima pet postaj v čakanju in še ne delujejo.

Včasih človek dobi občutek, da se v Italiji (marsikdaj pa tudi pri nas) vse zgodi takrat, ko so v ozadju veliki in od države podprti dogodki. Drugače povedano, v Torinu, glavnem mestu Piemonta, so prvi del metroja odprli leta 2006, ko je bila v teh krajih zimska olimpijada. Kasneje so zgradili še dva odseka in zdaj ima mesto eno linijo podzemne železnice ter na 13 kilometrih 21 postaj. Čeprav bera v medaljah za Italijo leta 2006 ni bila rekordna, lahko rečemo, da jim metro dobro služi. Lansko leto se je s podzemnim vlakom peljalo 42,5 milijona potnikov.