Ko so leta 2017 za promet zaprli obalno cesto med Koprom in Izolo, so jo naselili sprehajalci, kolesarji, rolerji in poleti kopalci, vendar ne v množičnem obsegu, vse v zmernih mejah. A po dveh letih, kot pravijo pri kulturnem društvu Prostorož, se v javnosti že pojavljajo ideje, ki v obalni cesti iščejo turistični potencial. Ob tem je pomembno tudi, da ob ukinitvi prometa na tem obalnem območju niso nastajale ideje, usmerjene k zazidalnim načrtom. Zavzemanje za praznino v prostoru, ki je v sodobnosti dragocena, redka in nujna, na tem območju zdaj poudarja instalacija Opazovalnica praznine, ki bo stala do sredine decembra. Nastala je v sodelovanju med Prostorožem in partnerji pri projektu, Inštitutom za politike prostora (IPoP), organizacijo PiNA, Marko Čehom in Rokom Oblakom.
Od vrste idej do obstoječega
Ko je lani na območju nekdanje obalne ceste med Koprom in Izolo v organizaciji PiNA potekala prva akcija množičnega skupnostnega načrtovanja prostora v regiji Narišimo obalo, so sodelujoči na 750 metrov dolgo rolo papirja zapisovali svoje zamisli o ureditvi tega prostora. Bilo je veliko različnih idej, večina predlogov pa se je nanašala na obalno cesto kot kraj sprostitve in rekreacije, kot so jo ljudje že uporabljali vse od zaprtja prometa. Manj odobravanja so dosegle pobude o zazidavi, hotelih in motornih vozilih na tem območju.
Na podlagi zbranih predlogov je bil najprej cilj, da v Prostorožu zasnujejo projekt, ki bi z različnimi manjšimi posegi vključil pobude ljudi, a zgodil se je konceptualni obrat, o procesu, ki je vodil do današnje opazovalnice morja med Koprom in Izolo, pripoveduje Maša Cvetko iz Prostoroža. »Na sestanku na Zavodu za varstvo narave se je v pogovoru sprožilo vprašanje, zakaj razmišljamo o praznem prostoru kot pomanjkanju nečesa, namesto da bi ga razumeli kot veliko prednost in vrednoto, saj ponuja mir, ki je danes redkost,« poudarja sogovornica. Praznina je že sama po sebi vsebina in odprto dopušča, da jo ljudje naselijo s svojimi praksami. Ena takih, ki jo na tem območju spodbuja in podčrtuje omenjena instalacija, pa je opazovanje. Začasni objekt je zasnovan tako, da ko v njem sediš na klopi, ne vidiš mimoidočih, le gladino morja. V njem pa je bogat svet. Obalni pas je biodiverzitetno najbolj dragocen del našega morja, v njem so leščurji, ribe in podvodni travnik pozejdonke, ki je izjemno pomemben ekosistem, pojasnjuje sogovornica. Kvaliteta tega prostora ob obali pa je tudi, da nima osvetljave.
Opazovalnica praznine na obalni cesti tako izraža predloge ljudi, ki si želijo ohraniti obstoječi prostor brez pozidav in velikih sprememb. Na opazovalnici je zapisana tudi pesem Tomaža Šalamuna iz leta 1980, ki še podčrtuje vrednoto in lepoto praznega obalnega prostora: »Prazno,/ moja edina ljubezen,/ spočij me.« Ob čemer v Prostorožu še dodajajo: »Premalokrat si priznamo, da je to, kar imamo, dovolj. Preveč gradimo in premalokrat prostor samo prepustimo naravi.«
