Na vprašanje, kaj lahko sodstvo stori, da si povrne zaupanje javnosti, je po mnenju vodje projekta Izboljšanje kakovosti sodstva, vrhovne sodnice Nine Betetto, le en odgovor: »Bolj kakovostno delo in kakovostne odločbe, ki jih sodišče izdaja v razumnem roku. Gre za sojenje v najširšem smislu. Že od tistega trenutka, ko udeleženci postopkov vstopijo skozi vrata sodne zgradbe.« Projekt je v zadnjem času prejel več nagrad, vključno z najbolj prestižno, kristalno tehtnico sodstva, ki jo podeljujeta Svet Evrope in evropska komisija.
Naš osnovni cilj ni bil povečanje zaupanja javnosti z nekimi olepšavami našega dela, temveč izboljšanje kakovosti sojenja. Zaupanje javnosti v sodstvo bi se posledično moralo povečati,« je o projektu ob včerajšnjem dnevu slovenskega pravosodja dejal predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ki je prejeto nagrado primerjal z zlato medaljo v športnem tekmovanju.
Dobre sugestije in prazno kritiziranje
Slovensko sodstvo natanko 101 leto po tem, ko je ljubljansko višje deželno sodišče v okviru novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov prevzelo pristojnosti vrhovnega sodišča, sicer ni vedno v olimpijski kondiciji. »V tem konkretnem primeru ugotavljamo, da so bile očitno uporabljene nekatere metode dela in razlage sodniškega dela, ki niso povsem ustrezne. O tem se je opredelila tudi etična komisija, ki deluje pri sodnem svetu,« se je Florjančič dotaknil ljubljanskega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je razglasitev sodbe v zadevi Novič izkoristil za monolog o svojem doživljanju pritiskov, ki so se kasneje izkazali za neutemeljene. Od takrat je imel še več – milo rečeno – spornih javnih izpadov. Nazadnje se je z vulgarnim in žaljivim besednjakom lotil mariborskega filozofa Borisa Vezjaka.
Vrhovno sodišče je pravosodnemu ministrstvu predlagalo tudi nekaj sprememb zakona o sodnem svetu, ki ureja disciplinski postopek. Po njegovi trenutni ureditvi v disciplinskih postopkih padajo celo tako očitno sporni primeri, kakršno je bilo ravnanje predsednika mariborskega delovnega sodišča Stanka Omerzuja, ki je bil kljub različnim manevrom na prvi stopnji (in torej še nepravnomočno) obsojen zaradi zalezovanja nekdanje ljubimke.
Florjančič je spregovoril tudi o stanju na vrhovnem sodišču, kjer sta njegova glasna kritika vrhovna sodnika Barbara in Jan Zobec: »Iluzorno je pričakovati, da bo vsaka institucija imela popolno enotnost v svojih stališčih. Različna stališča so nujna in dobrodošla… S pridom izkoristim kakršne koli dobre sugestije. Če je to zgolj prazno kritiziranje, pa se bolj ustvarja slika o tistem, ki na tak način kritizira, kot pa da bi se s tem mi podrobneje ukvarjali.«
V pričakovanju enovitega sodnika
Projekt Izboljšanje kakovosti sodstva se ne ukvarja s posamezniki, temveč išče sistemske rešitve. Po besedah sodnice Betettove ima projekt tri glavne poudarke. Prvi je na sodnikih samih, predvsem na sodnikih začetnikih. Ti kljub pravnemu znanju, ki ga osvojijo do trenutka, ko oblečejo črno togo, za sojenje potrebujejo dodatna znanja in veščine, da lahko uspešno vodijo sodne postopke. Predvsem ko gre za kompleksnejše zadeve. Drugi poudarek projekta je na sodnem osebju, za katerega različne profile so razvili centralizirano izobraževanje. Tretji del pa se je osredotočil na stranke sodišča, ki lahko s pomočjo brošur in spletne strani nasodiscu.si dobijo potrebne informacije, da se na sodišču ne počutijo izgubljene.
Projekt še vedno poteka, na vrhovnem sodišču pa pričakujejo, da se bodo rezultati pokazali na dolgi rok. Precej si obetajo tudi od napovedane reforme prvostopenjskega sodstva in sodne mreže; v prihodnjih letih naj bi uvedli enovitega prvostopenjskega sodnika. V praksi to pomeni, da ne bi bilo več okrajnih in okrožnih sodnikov, temveč bi ti skupaj tvorili bazen prvostopenjskih sodnikov, ki bi jih predsednik okrožnega sodišča nato lahko bolj učinkovito razporejal na mesta, kjer bi potrebovali okrepitve. Po mnenju Florjančiča bi tovrstna sprememba z bolj racionalno mrežo sodišč omogočila kadrovske prihranke.
