Pred dvema letoma sem opazila, da namerava Cerkev postaviti križev pot na Urhu, vsaj videti je bilo tako, od vznožja do vrha so se pojavile table z rimskimi številkami od I. do XIV. Po svoje sem se tega kar razveselila in tiho upala, da se bo zadnja točka križevega pota morda končala pri drevesu za obešanje v gozdu pod spomenikom ali pa pred mučilnico. Saj je bil to za mučene partizane resnično pravi Jezusov križev pot! To bi bilo priznanje Cerkve, da je med vojno grešila, ko je delovala proti Slovencem, ki ji niso bili po volji, in se je raje priklonila okupatorju ter s svojim blagoslovom dopuščala take zločine. To bi bila lepa gesta Cerkve za spravo med Slovenci, o kateri tako rada govori, ne stori pa ničesar. Da ne bi »pokvarila« svojega slovesa brezmadežnosti?
Šele te dni sem ugotovila, da križev pot na Urhu res obstaja in je namenjen mladim. Vendar se izogne vsem točkam, pri katerih bi morala Cerkev dajati kakšna pojasnila.
A kako primerno bi bilo mladim predstaviti križev pot na Urhu, če bi ga posvetili partizanom, ki so mučeniško umrli na tem mestu! S tem dejanjem bi Cerkev končno priznala svojo medvojno zmoto, ko je tiho dopuščala zločine nad partizani, ki so jih izvajali sodelavci okupatorja pod okriljem Cerkve. S tem dejanjem bi dala mladim največ, pokazala bi jim pravo resnico o Urhu, mučeniška smrt partizanov na Urhu pa ne bi bila čisto zaman.
Mladim, ki želijo izvedeti resnico o dogajanju na Urhu med drugo svetovno vojno, pa priporočam, da na internetu poiščejo članka v Dnevniku »Pazi, da ne boš končal pri svetem Urhu!« z dne 27. oktobra 2006 in v Mladini »Cerkvena bolečina in domobranski ponos« z dne 5. maja 2011.
Tatjana Delić, Ljubljana