Kri na posvečenih stenah
Bivši javni tožilec Jernej Stante je o Urhu zapisal:
"Kdor koli je šel skozi mučilnice ljubljanske policije, kjer so ga zasliševali in trpinčili izrojeni golobradci, je prej ali slej slišal grožnjo: ‚K sv. Urhu pojdeš!’ Urh stoji danes v svoji strašni gloriji pred slovenskim narodom in vsak ve, da je bilo pri sv. Urhu nad Dobrunjami največje morišče žrtev osvajalčevih hlapcev. Toda ta spomenik mora ostati! Vedeti se mora, kje je bilo zbirališče vsega najbolj gnilega, kje je bila strahotna mučilnica slovenskega ljudstva. Če bi primerjali vse, kar je v štirih letih uganjala reakcija nad slovenskim ljudstvom, z velikim, ostudnim tvorom, bi bil sv. Urh njegov stržen. Tam je bila namreč že v italijanskih časih belogardistična, pozneje domobranska postojanka. Tam je bila ekspozitura ljubljanske policije, tam je morila ‚črna roka’. Izdajalskemu delu, ki so ga opravljali vršički naše reakcije z Rožmanom in Rupnikom na čelu, najdemo dopolnjevanje v klavcih in morilcih pri sv. Urhu. V Ljubljani glava, tukaj roke. Iz cerkva so napravili trdnjave in svetohlinsko hrupili na partizane: ‚Glejte jih, božje hrame rušijo.’ Iz belogardističnih postojank so postale cerkve domobranska gnezda in naposled morišča. Na pokopališki zemlji, ki je posvečena, so v strašni blodni zločinskosti postavili klavnico. V senci tabernaklja so na žrtveniku ginili možje, žene, dekleta. Eden od strašnih krvnikov, Kukovica, je trdil, da se zveliča vsakdo, ki ga on ubije. Pri sebi je nosil deset centimetrov velik srebrn križ in takole govoril Angeli Habičevi izpod Podlipoglava: ‚Ta križec imam od škofa. Sam papež ga je v Rimu blagoslovil. Vsakomur ga pokažem, preden ga ubijem. Kdor obudi kesanje in zmoli nekaj očenašev, dobi pred tem križcem popoln odpustek. Zato dam vsakemu pet minut časa.’ V staro lipo so klavci zabili železen kavelj za svoj morilski razgovor z žrtvijo. To je bila mučilnica, v cerkvi je bila klavnica, kri je barvala nekoč posvečene stene. Povsod je bila grobnica: pokopališče in gozd na hribu."
Spomina se ne da izbrisati
Partizani so poskusili rablje z Urha pregnati že leta 1943, pa so jim to preprečili Nemci, ki so z vseh vetrov prihiteli na pomoč domobrancem. Zdaj z novo fasado brišejo še spomin na te boje, saj bodo zakrili vse sledi krogel. Dobršen del jih je takrat nasul mitraljezec Slavko Čerpič. Pravi, da sicer lahko prekrijejo vse vidne sledi, resničnega spomina pa ne bodo mogli nikoli.
"Ko so Italijani položili orožje, so njihovi hlapci z Urha zbežali na Turjak. Ko jim je spet pomignil nov gospodar, nacist, so pridrli nazaj v svojo mučilnico. Cankarjev bataljon jim je hotel to preprečiti. Prišli smo z Lipoglava. Ves dan smo napadali, dokler nas ni pregnala nemška premoč. Trije mitraljezci smo bili, enemu je domobranski rafal z zvonika dobesedno odrezal glavo. Padlo je 21 borcev.
Iz cerkve so naredili utrdbo, iz nagrobnikov bunkerje, nam pa očitali, da streljamo v verski objekt. Kakšen cinizem! Po 50 hkrati so jih zverinsko mučili v mežnariji, od tod so jih gonili na morišča v Kozlarjevo goščo, k Savi, kar v vodo so jih metali. Samo na Urhu smo našli 300 pomorjenih, a le za 160 smo lahko ugotovili imena. Zdaj bi Cerkev seveda rada vse to prikrila. Toda njena povezanost z okupatorjem in zločini, ki so na Urhu vpili do neba, vse to je tako dokazljivo, da lagati ni le greh, ampak norost.
V partizanih sem bil tri leta. Ene cerkve se nismo dotaknili, če je niso spremenili v klavnico in trdnjavo. Stopiti v farovž nam je bilo partizanom strožje prepovedano kot duhovnikom v bordel. Če se je kakšen duhovnik pritožil nad ravnanjem partizana, je bil takoj ogenj v strehi.
Danes beli trdijo, da so se borili za dom, družino, da so varovali premoženje in svojce. Dajte no, pri mnogih njihovih svojcih smo dobili prenočišče partizani. Domobranci niso čuvali ničesar drugega kot to, kar so jim ukazali Nemci. Ta čas je bilo ob progi Ljubljana-Reka in Ljubljana-Trst posejanih toliko bunkerjev, da si iz vsakega lahko videl dva sosednja. V njih je ždelo 11.000 domobrancev. Nacistu so čuvali progo, drugega nič."
Kot da oni tega niso počeli …
Mitraljezec Slavko se še dandanašnji spominja davnega pogovora s prebeglim domobrancem:
"Fant je bil ves skesan, v dno duše ga je bilo sram. Vprašali so ga, zakaj je potemtakem sploh šel k belim: ‚Ja, zato vendar, ker so mi požugali, da mi bo drugače doma zagorelo in še kakšna glava v moji družini bo padla s tnala.’ Še so ga vprašali, mar se ni nič bal, da bi se mu sicer lahko maščevali partizani: ‚Ja, teh se nismo tako bali, oni tega niso počeli.’"
Slavko jo je potem iz Bele krajine peš mahnil v Drvar in s svojim mitraljezom ustavljal znameniti nemški desant. Šli so na Obalo, z jadrnicami na Vis, potem k zaveznikom in z njimi od Italije, Irana, Egipta, Iraka vse do Stalingrada.
"Angleži, Američani, kdor koli te je videl s titovko in rdečo zvezdo, je pokazal neverjetno naklonjenost. Bilo je eno samo trepljanje, čestitanje, zahvaljevanje. Spoštovali so nas. Po kantinah fantje z zvezdami niso imeli nobene možnosti, da bi plačali pijačo. Imeli so nas za bajeslovne junake. In zdaj doma pljuvamo na vso to slavo. Slovenija je v drugi svetovni vojni pripomogla s tako pomembnim deležem, da je to nekaj neverjetnega. Vse to bi zdaj radi onečastili kolaboranti. Ja, tisto, kar se je dogajalo po zmagi, ni bilo prav. A kdo se danes še lahko vživi v one čase!? Hudo je bilo, štiri leta tako krvave vojne pustijo sled. Štiri leta obsodbe celega naroda na uničenje obležijo na duši. Domobranci so res počeli grozovite stvari. Še ko so bežali, so žugali, da se bodo vrnili in bodo klali še bolj. Mar danes sploh še kdo ve, da so tudi oni sami po že končani vojni vdirali nazaj čez meje in pomorili še 1600 nedolžnih Slovenk in Slovencev!?
Zato naj kar zamažejo one luknje od krogel mojega mitraljeza na Urhu. Spomina jim ne bo uspelo. Bolj bodo poskušali lagati doma, bolj bo prej kot slej odjeknilo po svetu. Tam še vedo, kaj je za skupni bolj proti fašizmu in nacizmu pomenilo slovensko partizanstvo!"