Na dan reformacije se čez dan spominjamo reformatorjev in reformacije, ponoči pa gledamo dobre grozljivke. Horor in 31. oktober sta si sicer v resnici zelo blizu, saj kot pravi mehiški režiser Guillermo del Toro, grozljivke vedno ponudijo dve različni pravljici. V prvi ubogamo, v drugi kršimo pravila. Prva vrsta pravljice je tista, ki nam pravi, naj bomo pridni, naj čim manj razmišljamo in čim bolj ubogamo. Starše, učitelje, državo, cerkev. Tisti druga pa nas napeljuje, naj bomo malo proti vetru. Da naj bomo neubogljivi, da naj bomo poredni, torej uporniški, malo reformatorski. Reformacija in dober horor sta si pravzaprav usojena.
Znotraj podcenjenega žanra je v zadnjem desetletju nastalo kar nekaj odličnih filmov. Tistih, ki ustvarjajo pravo grozo, ko črpajo iz resničnega življenja, iz človekovih resničnih problemov, tragedij in strahov. Ali je pri tem v ospredju osebno ali družbeno, ni bistveno, pomembno je, da je v ospredju vedno človek. Kot pri reformaciji. Ko se namreč sprašujemo, česa se bojimo, se hkrati nujno sprašujemo, kakšni ljudje smo in kakšni bi želeli biti. Najbolje je v tem pogledu začeti z režiserskim prvencem Jordana Peeleja, ki je leta 2017 rasizem zapakiral v grozljivko. Za družbenokritični Zbeži! je z razlogom prejel oskarja za izvirni scenarij ter nominaciji za najboljši film in za režijo.
Da to ni bila le začetniška sreča, je newyorški režiser potrdil dve leti pozneje, ko je v svojem drugem celovečercu Mi (2019) grozljivost iskal v razrednem boju, z motivom dvojnikov pa v filmu mojstrsko prikazal, kako se družbeni konflikt začne kot konflikt posameznika. In če je bilo sporočilo tega filma, da ne smemo biti tiho, ko nam kratijo pravice, je s tišino na povsem drugačen način operiral avstrijski šoker Lahko noč, mamica (2014). Režiserja Severin Fiala in Veronika Franz, ki sta podpisala tudi scenarij, sta sestavila enega tistih filmov, ki so ga ljudje sicer hiteli videti, a jih nato ni bilo malo, ki so predčasno pohiteli iz kinodvorane. Ne, ker bi bilo nasilja preveč, ampak ker je bilo nasilje dvojčkov usmerjeno proti njuni mami, zaradi česar napetost proti koncu filma kar ni hotela popustiti.
Kako učinkovito orodje je napad na osnovno družbeno celico, smo videli tudi leto kasneje, ko nam je ameriški režiser Robert Eggers s Čarovnico (2015) serviral vzdušno ljudsko pripovedko o coprnicah Nove Anglije, ki kradejo dojenčke in plešejo s hudičem. Film je učinkovit, ker se zdi, da so hudobnice vselej nekje blizu, hkrati pa jih malokrat dejansko vidimo v kadru. Satana v vsej njegovi hudobiji smo zatem videli še v južnokorejski mojstrovini Ječanje (2016), v kateri se mešata komedija in horor, policisti pa vozijo hyundaije in pijejo čaj iz ginsenga. Obrednega in okultnega ni manjkalo niti v Podedovanem zlu (2018), kjer je domena demonskega in poganskega zgolj pika na i grozi, ki jo zaradi izgube ljubljene osebe trpi vse bolj disfunkcionalna družina.
Z bolestno duševnostjo, ki se rodi iz potlačenega žalovanja, se je v Babadooku (2014) že pred tem ukvarjala tudi scenaristka in režiserka Jennifer Kent. Avstralka je pod drobnogled vzela zgodbo ovdovele in manično depresivne matere, ki zaradi izgube moža v avtomobilski nesreči počasi, a zagotovo drsi v norost, za neljubi dogodek pa nezavedno krivi sina. Nekoliko drugačne bolezni se je istega leta na prav poseben način lotila nizkoproračunska neodvisnica Zlo za petami. Osrednja nit je tisti mučni občutek, da te nekdo ali nekaj vseskozi zasleduje. Če te dobi, je igre konec; počasnega, a neutrudljivega zombija, ki se lahko pojavi kjer koli in kot kdor koli, pa se lahko znebiš samo s seksom, s čimer prekletstvo preneseš na drugo osebo. Tesnobno in brezizhodno – spolno prenosljive bolezni na velikem platnu še niso bile tako srhljive.
Še bolj šokanten in bistveno bolj nagnusen je bil dve leti pozneje šoker Surovo, s katerim je pariška režiserka Julie Ducournau dokazala, da Francozi pač znajo posneti krvave in prekleto dobre grozljivke. Predvsem pa bizarne. Kot alegorija odraščanja in iskanja lastne identitete namreč služi zgodba militantne vegetarijanke, ki mora v obredu iniciacije zaužiti košček zajčjih ledvic, a ji na nesrečo tistih okoli nje potem nehote zadišita tudi surovi piščanec iz hladilnika in človeško meso. Zadnje mesto na našem seznamu vsekakor pripada Wanovemu Priklicanemu zlu (2013), ki je z domiselno režijo moderniziral klasične žanrske motive demonske obsedenosti in prekletih hiš. Prvenec je bil tako dober, da je nastala franšiza, v kateri je za zdaj sedem filmov, še trije pa so napovedani. Na dan reformacije vam tako ni treba ponovno prežvekovati starih klasik, saj je produkcija v zadnjih desetih letih na meni postavila veliko zelo dobre polnovredne groze.
