Ko je Camilo Acosta Mendoza leta 2015 prvič prišel v Slovenijo, je mislil, da bo le nastopal na festivalu Ana Desetnica, nato pa odšel novim dogodivščinam veselega klovna naproti v druge države. Res je zakorakal proti novim izkušnjam, a se je v Ljubljano vrnil. Decembra naslednje leto se je preselil, kajti Ana Desetnica mu ni omogočila le prostora za umetniški izraz, ampak tudi za ljubezen, ki ga je zasidrala v Sloveniji, kjer je še vedno klovn.
Tako kot je bil pred tem v Franciji, kjer je živel, in še prej v rodni Kolumbiji. Da bo profesionalni klovn, se je odločil pred sedmimi leti. Pred tem je v Bogoti delal kot inženir. Zdaj s svojimi nastopi ljudi razveseljuje v Ljubljani in se ukvarja še z drugimi stvarmi. Na Metelkovi vodi delavnice tanga, ljudi pa popelje tudi po migrantski Ljubljani.
Predstava na križišču
Izobraževal se je na več delavnicah v Bogoti in Franciji, kjer si je kruh služil na zanimiv način. Predstave je izvajal na križiščih, ko se je prižgala rdeča luč. »Občinstvo je podobno televizijskemu, saj vozniki čakajo in ne morejo pobegniti. Delal sem med osmo in dvanajsto uro, ko se ljudje vozijo v službo. Opazil sem, da se je mnogo ljudi za nekaj sekund nasmehnilo in s tem zdramilo iz negativnih občutkov, ki jim jih je vzbujala služba,« je dejal.
Takšno delo zahteva veliko spretnosti. Vse je treba opraviti največ v eni minuti. »Ko se je posvetila rdeča, sem stopil v križišče in pozdravil občinstvo, kar je trajalo pet do deset sekund, potem je bilo na vrsti deset ali 15 sekund nastopa, pet sekund poslavljanja in deset sekund, da sem s klobukom pobral prispevke. Včasih se mi je zdelo, kot bi se čas raztegnil.« Z nastopom med prometnimi konicami je poskusil tudi v Ljubljani. Sprva je mislil, da je našel zlato jamo, kajti vozniki so bili izjemno radodarni. A v raju je bil le dva dni. »Delal sem na križišču pri Plečnikovem stadionu. K meni je pristopil policist, ki mi je povedal, da sem kršil šest predpisov. Tudi v Franciji je takšno početje prepovedano, a so policisti do tega bolj sproščeni,« je razložil.
Pravi, da imajo klovni deset osnovnih pravil. Na primer: klovn vedno reče da; občinstvo gleda v oči; skuša biti nedolžen kot otrok in moder kot starec; četudi je žalosten, deli veselje; ne trudi se biti zabaven. Skratka, mora biti odprt. In to mu je pomagalo pri vključevanju v družbo, s čimer ni imel težav, čeprav je na začetku privzdignil obrvi, ko so ga ljudje pozdravljali le s kretnjo z roko, ne z rokovanjem, objemi in poljubi. A je hitro ugotovil, da gre le za kulturno razliko. Pravi, da ima okoli sebe prijazne in odprte ljudi, navdušen pa je nad Ljubljano, kajti na ulicah vseskozi srečuje znance in hitro lahko s kolesom pride iz enega dela mesta v drugega.
Zabava je ples
Tudi kakšne zabave se rad udeleži, ki pa so drugačne, kot jih je vajen. »Ko v Kolumbiji rečemo, da gremo na zabavo, to pomeni, da gremo plesat, ne sedet, se pogovarjat, pit in kadit. Sicer je super, da se v Sloveniji na plesišču lahko srečata direktor in hišnik, kar v Kolumbiji zaradi razrednih razlik ni mogoče.« Prav ples poleg poklica klovna najbolj obožuje. Medtem ko se s tangom resno ukvarja, z veseljem zapleše tudi v ritmih cumbie, merengueja in salse. Cumbia je še posebno povezana s Kolumbijo, kajti izvira iz te države, sicer pa je v vsaki regiji Latinske Amerike nekoliko drugačna.
»To je tradicionalna glasba, ki predstavlja srečanje afriške, indijanske in evropske kulture. Med drugim sta mi zelo všeč Toto la Momposina in Petrona Martinez, ki sta cumbio ponesli v svet,« je dejal in razložil, da približno to, kar je cumbia v glasbi in plesu, v hrani predstavlja sancocho (juha iz treh vrst mesa, banan, manioka, krompirja in zelenjave, ki jo jedo z rižem in avokadom) – prav tako svojo različico poznajo vsepovsod po Latinski Ameriki. »Sancocho pa včasih resnično pogrešam. In tudi arepas, ki je podoben koruzni tortilji,« je dejal in odšel novim predstavam naproti.
