Povabilo le na papirju

Bežali so skozi Dunaj, Hrvaško in Slovenijo v Italijo, od tam so odšli v Švico, po vojni pa v Barcelono, od koder so z ladjo odpluli v Palestino. Ker so leto dni preživeli v prazni vili blizu Modene, se jih je prijelo ime otroci iz vile Emma, o njih je po knjižni predlogi nastal film, ki so ga med drugim snemali tudi na Lesnem Brdu pri Horjulu, kjer so ti otroci nekaj časa bivali. Siegfriedov najmlajši sin Oren Kirschenbaum, ki je z odliko doštudiral glasbo v Izraelu in pozneje nadaljeval študij v Švici, je pred nekaj leti (neuspešno) vložil prošnjo za nemško državljanstvo in se pri tem skliceval na 116. člen nemške ustave, v katerem je zapisano, da je treba vrniti državljanstvo vsem tistim nekdanjim nemškim državljanom, ki so jim ga odvzeli zaradi političnih, rasističnih ali verskih razlogov, in da enako velja tudi za njihove potomce. Kar zveni kot prijazno povabilo, v praksi deluje povsem drugače, poroča nemški tednik Spiegel. Samo leta 2017 in 2018 je prošnjo za podelitev državljanstva po tem členu vložilo več kot 10.000 ljudi, odobrili so jih le 3900. Na povečano število zahtev vpliva tudi napovedani brexit; medtem ko je leta 2015 iz Velike Britanije prošnjo za podelitev državljanstva vložilo 43 oseb, jih je bilo leta 2018 že 1504. Veleposlaništva, ki se soočajo z nezadovoljstvom ob zavrnitvah, so nemško zunanje ministrstvo opozorila, da je treba nekaj ukreniti. To je notranjemu ministru Horstu Seehoferju poslalo dve roteči pismi. Medtem ko skuša nemška vlada problem rešiti z uredbami, opozicija zdaj zahteva, da parlament sprejme zakon, ki bo nedvoumno omogočil, da bo obljuba iz ustave postala pravica žrtev nacizma in njihovih potomcev.